Dr. Herta Maurer-Lausegger, upokojena asist. prof. na Univerzi v Celovcu, ni klasična kmetica, prihaja
pa z Ožekarjeve kmetije v Podnu v občini Borovlje. Po maturi na Slovenski gimnaziji v Celovcu se je odločila za študij slavistike in etnologije na graški univerzi. Poklicna in znanstvena pot jo je po opravljenem
študiju popeljala na celovško univerzo. Kot jezikoslovka, etnologinja in avtorica številnih strokovnih
razprav ter knjig in kot filmska ustvarjalka je svoje temeljno raziskovalno delo posvetila koroškim slovenskim
narečjem in stari kmečki kulturi. V okviru njenega filmskega projekta, ki ga izvaja v sodelovanju s
filmskim podjetjem ARTIS, je nastala vrsta dokumentarcev. Prikazujejo mline in žage, ovčerejo, obdelavo in
prejo volne, kmečko orodje pozimi in poleti, peko kruha v črni kuhinji, spomine na nekdanje kmečko življenje,
ljudske pesmi, ziljsko štehvanje idr. V pripravi je digitalna izdaja filmov. Dokumentacija skoraj že pozabljenega
predmetnega sveta in narečja je bila opravljena v zadnjem trenutku, saj slovenski govori in obširno poznavanje preteklosti močno izginjajo.
Na kmetijah je bilo prej vse drugače. Spominja se takole: »Naš ›stari deda‹ Andrej Ožekar je še mlel žito v
našem mlinu ob vodotoku v Podnu. Kmečko orodje, travniki, rastline, polja, robovi in hribi, vse je imelo
svoje ime in svoj pomen. V moji mladosti smo doma in povsod naokoli delali bodisi s konji bodisi z voli. Kdo
pa danes še zna vpreči vola ali konja in z njim zorati ledino, kdo še ve, kaj je igo, kaj podiž? Uporabljali smo
lesene vile, podajalnik, grablje, vozove, grote, sani, rtiče idr. Soseska pomoč pri košnji, žetvi in furmanstvu je
bila takrat nekaj svetega. Furmani so s konji, vpreženimi v sani rtiče, spravljali in vlačili les z Markale, ki se
nahaja visoko nad Ožekarjevo domačijo. Lepo je bilo slišati juckanje koscev, ko so pokosili do vrha strmo
Reber nad kmetijo. V strmini smo seno spravljali na vlakah do tja, kjer smo lahko seno nalagali na voz. Občasno
je k nam prihajal kovač iz Podgore, ki nam je okoval konja. V štero je hodila tudi šivilja, ki nam je šivala obleko.
Na prehodu iz 1950. v 1960. leta je Poden dobil elektriko. Pojavili so se prvi lahki traktorji in kmetijski stroji,
ki so kmetom olajšali delo. Pri nas smo traktor kupili šele na začetku 1970. let. Še dolgo pa smo imeli konja,
ki je v strmini in v gozdu zdaleč prekosil traktor. Avtomobilov je bilo malo. Mnogi ljudje so v cerkev hodili
peš, pa tudi mi v šolo tja v Slovenji Plajberk. Če je zapadel sneg, so kmetje od kmetije do kmetije z lesenimi
plugi, v katere je bil vprežen konj ali vol, splužili poti. Če pa je zapadlo preveč snega, je plug odpovedal. V
roke smo morali vzeti lesene lopate in staro cesto skidali vse tja do soseda Urbančka. Začel se je čas turizma.
Preurediti je bilo treba marsikatero stavbo. Za staro kmečko orodje in opremo največkrat ni preostalo prostora,
zato so vse to mnogi zavrgli kot staro šaro, kot ropotijo, ki so jo sežagali ali uničili.
Stara kmečka opravila se nam danes zdijo idilična. Za našega očeta in mamo je bilo kmečko orodje kot »svetinja
«, ki jo je treba ohraniti. Vozove, grote, žlefe, sani, rtiče, volovsko vprego idr. so spravili pod kozolec »stog«,
kjer se je mnogo tega ohranilo. V sodelovanju z gostiščem Lausegger in Ožekarjevo družino je Herta Maurer-
-Lausegger od leta 1996 do 2016 pod Ožekarjevim kozolcem pripravila vrsto etnografskih razstav. Na ogled
je bilo staro kmečko orodje pozimi in poleti ter razne teme iz življenja domačinov (www.kwfilm.com). Film
Kruh iz črne kuhinje z razstavo o peki kruha v črni kuhinji je navdušil celo goste iz Japonske in Avstralije.
Za kmečki praznik SJK 2022 v Slovenjem Plajberku je Herta Maurer-Lausegger pripravila razstavo o kmečkem
življenju in kulturi na območju Karavank, ki jo je popestrila s filmi. Zanimanje je bilo zelo veliko. Za opravljeno
delo se dr. Herti Maurer-Lausegger prisrčno zahvaljujemo.
»Kdo pa še danes zna vpreči vola ali konja in z njim zorati ledino, kdo še ve, kaj je igo, kaj podiž?«
