Sredi Podgorij, vasi v Rožu z znano Marijino božjepotno cerkvijo, je Jurčeva kmetija, na kateri živita in uživata penzijo Cili in Pep Einspieler. Šopi sivke kažejo pot k skrbno in z ljubeznijo urejeni domačiji v objemu in senci starodavne, mogočne lipe, ki stoji na dvorišču.

Jurčeva kmetija je srednje velika, dobra tretjina so travniki in polja, ostalo pa pokrivajo gozdovi. Ko sta bila Cili in Pep še aktivna kmeta, so pri Jurču imeli krave molznice, za domačo rabo pa prašiče in kure. Mleko sta oddajala v bližnji Dom Caritasa, zelo priljubljena pa je bila tudi skuta, ki jo je pripravila Cili. Ko sta kmetovanje opustila, sta travnike in polja dala v najem, kar pa je prestrmo in neprimerno za obdelavo s stroji, pa pokosita sama in seno spravita. Kot umnemu in izkušenemu gospodarju je Pepu seveda gozd vselej bil zelo pri srcu. Zato ga skrbi, da je gozd zadnja leta vse bolj pod udarom ujm in zmeraj silnejših vetrov.

Jurča iz lastne in bridke izkušnje vesta, da so podnebne spremembe zelo opazne, njihove posledice pa zaskrbljujoče. Vihar Vaia meseca oktobra leta 2018 na primer je v njunem gozdu napravil ogromno škodo, ki jo je Pep nemudoma začel pospravljati tudi zato, da se ne bi razširil lubadar. Do zdaj mu je tega škodljivca sicer uspelo kolikor toliko obdržati v mejah znosnega.

Cili in Pep imata dva otroka, hčer Andrejo in sina Klausa. Andreja z družino živi v soseščini in poučuje na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru kuharstvo in strežbo, poslovno ekonomiko in gospodinjstvo ter oskrbo gosta, Klaus pa je obiskoval slovensko gimnazijo, doštudiral teologijo in je danes referent za sveto pismo in liturgijo v krški škofiji.

Zdaj v penziji ima Cili čas za zelišča, iz katerih pripravlja kreme ali žavbice, kot pravi, maže, čaje, zeliščne soli, pripravlja pa tudi majhna darilca za prijatelje in znance. Pep pa se, ko je mogoče in ko je dovolj sadja iz domačih sadovnjakov, posveča žganjekuhi. Njegov hrušev sadjevec je res odličen!

“Poseben dragulj kmetije je Jurčev križ
na razpotju na robu vasi, ki je zabeležen
celo v franciscejskem katastru”

Poseben dragulj kmetije je Jurčev križ, ki stoji na robu vasi ob križišču. Tukaj pa se danes mudijo le še kmečka vozila, da pridejo do njiv in travnikov. Nekoč pa je bilo ob križu pomembno razpotje, ki je povezovalo vasi podgorske župnije: kdor je zavil na pot proti jugu, je prišel v Podgorje, na zahodu so bile Tale, na severu pa Dragožiče. Nedaleč od križa, na vzhodu, pa so bile Brežnje. Nekoč je stala tam tudi Jurčeva domačija. V letih med 1856 in 1869 pa je Drava večkrat strahovito poplavljala pokrajino in v Brežnjah od poplave do poplave sčasoma odnesla večino hiš. Na začetku dvajsetega stoletja se je potem preselila tudi Jurčeva družina v Podgorje, nekaj časa so koristili še klet nekdanje domačije. Zaradi posledic teh poplav so stare poti ob križu bolj ali manj izgubile na pomenu, križ pa je ostal. Je eden od treh križev ali znamenj v fari Podgorje, ki so bili zabeleženi tudi v franciscejskem katastru. Jurčeva hiša za križ skrbi že več kot sto let. Kmalu po drugi svetovni vojni so ga obnovili.

Tedaj ga je izredno kakovostno poslikal akademski slikar Friderik Jerina iz Slovenije, ki je živel v Šentilju. Jerina, ki je položil umetniške temelje malemu svetu Minimundusu v Celovcu, je na Koroškem zapustil bogato slikovno-umetniško dediščino. Med drugim je poslikal strop cerkve v Šentvidu v Podjuni, Kovačev križ na Vzglavju v Mlinčah in križev pot za šentprimško cerkev. Pobudnica te obnove križa je bila Cecilija Jurič, ki je tedaj gospodarila na kmetiji. Zato so na križu poslikani sv. Frančišek, patron njenega tasta Franca Juriča (1864-1934), ki je dal zgraditi Jurčevo hišo, sv. Valentin, zavetnik njenega očeta Valentina Weisa ter sv. Tomaž, patron njenega tedaj že rajnega moža Tomaža Juriča (1889-1943). Božja mati Marija pa je varuhijna podgorske župnije. Žali Bog so neznani storilci pred nekaj leti freske tako močno poškodovali, da jih je moral temeljito obnoviti vetrinjski slikar Roland Mutter.

Maj Mai 2020, Podgorje, Maria Elend 2