Anika Kober kmetija pri Menteju
Proboj, Žitara vas/Proboi, Sittersdorf
Kmetija v številkah
6,5 ha mešane kmetije, pridelava sadja in zelenjave, prašiči, piščanci,
kure nesnice in govedoreja za lastno porabo in samooskrbo.
»Kmetijstvo je povezanost z domačo zemljo.«
Anika Kober se je rodila v Železni Kapli, kjer sta takrat živela njena mama Marta in oče Anton Plesnik. Mama Marta je bila doma pri Kežarju v Beli oče Anton pa se je priselil na Koroško iz Solčave. Spoznala sta se po drugi svetovni vojni v Beli in se poročila. V začetku 1960-ih let si je Plesnikova družina ustvarila svoj dom na Mentejevi domačiji v Proboju pri Žitari vasi. Kmetija je bila na prodaj in očetu Toniju takoj všeč, ker je bila obdana s sadovnjakom, katerega je kasneje še razširil. Anika je bila najstarejša hči od petih in je doraščala z nalogami, ki so za življenje na kmetiji potrebne. Oče je hodil na delo, mama je skrbela za dom in kmetijo, ki je bila že nekdaj namenjena predvsem samooskrbi. Mentejeva kmetija se nahaja na bregu, odkoder se odpira sijajen razgled na Goslinsko jezero in Šentlipš. Za Aniko je bilo že od malih nog jasno, da bo nasledila starše na kmetiji, vedela pa je, da se bo prej še odpravila kam v tujino.
»Kot otrok sem v šoli doživela župnika iz Afrike, ki je kazal slike iz domovine. Takoj sem vedela, tja hočem tudi jaz,« tako so nastajali načrti, ki jih je skušala uresničiti nekaj let kasneje. Še prej je Anika zaključila svojo šolsko izobrazbo in se zaposlila pri Krščanski kulturni zvezi in nato pri zdravnikih kot asistentka. »To je bila vedno moja želja, da delam v zdravstenem sektorju in pomagam ljudem. Delo v zdravniških praksah mi je bilo zelo všeč, toda vedno bolj me je začelo vleči v tujino,« priopoveduje Anika. Leta 1983 se je odločila, da gre kot razvojna svetovalka v Afriko. Predvidena je bila za Kenijo, odhod naj bi bil leta 1984. Dejansko pa je tistega leta odletela v Papuo Novo Gvinejo, ker je tam prišlo do zamenjave kadrov in je bila potreba po svetovalcih tam večja kot v Keniji. V Papui Novi Gvineji naj bi ostala tri leta. »Seveda to ni bilo nič vsakdanjega, da sem si izbrala tako pot, meni pa se je uresničila življenjska želja. Naučila sem se državni jezik pidžin in delala z ženskami.« V tem času je spoznala tudi svojega kasnejšega moža Gerija, ki je bil tudi Avstrijec in preko razvojne agencije pristojen za mizarstvo in tesarstvo v šoli. Po poklicu je Geri
mizar in vse svoje spretnosti je posredoval domačinom v Papui Novi Gvineji. Leta 1987 se je Aniki in Geriju rodila prva hčerka Martha in v tem času sta se odločila, da se vrnejo v Avstrijo, saj je septembra istega lega umrl oče Toni. Tedaj so se odločili, da si ustvarijo dom na Mentejevi domačiji.
Mentejevo domačijo sta Anika in Geri obnovila. V 1990-ih letih sta sezidala novo stanovanjsko hišo in nov hlev. »Za gradbena dela je bil pristojen moj mož, jaz pa sem pristojna za vsa dela na kmetiji. Od vsake živali imamo toliko, da se sami oskrbujemo. Sicer pa se je na domačiji vse spremenilo in ni ostal kamen na kamnu. Žal je bila
gradbena substanca starih poslopij zelo slaba in je ni bilo več možno restavrirati in posodobiti. Aniki in Geriju se je v teku let rodilo še več otrok in tako so se na svet prismejali še Michaela, dvojčka Magdalena in Marko, Marijan in Magnus. Hiša se je torej napolnila z otroškim direndajem. »Za otroke sta mi bili v veliko oporo moja mama in moja teta, ki sta tudi pomagali pri delu na kmetiji. Tako sem izrecno uživala doraščanje otrok, sploh pa dolgoletno dojenje. Po najini drugi hčerki Michaeli sem se do rojstva naših dvojčkov zaposlila pri Kmečki izobraževalni skupnosti. To je bil čas, ki ga imam še zelo dobro v spominu. Delo sem zelo uživala in organizirali smo najrazličnejše seminarje in izobraževanja. Ponujali smo alternative v kmetijski izobrazbi in skušali smo odpirati nova obzorja. Organizirali smo tečaj o agrarni ekologiji, bil je to prvi na Koroškem, vabili smo strokovnjake iz cele Avstrije in Nemčije,« navdušeno pripoveduje Anika. Po rojstvu dvojčkov je Anika ostala na kmetiji, kjer danes oskrbuje mamo in svojo sestro Reziko. Prav tako je prevzela oskrbo Tončeja Dolinška, ki ga poznamo po vsej južni Koroški. »Ta odločitev je bila zame pravi izziv.
Usklajevati različne stopnje demence pri mami in stricu, ter prizadetost sestre po eni strani in po drugi strani biti na razpolago za svojo družino, je včasih kar precej naporno. V veliko uporo pri mojem delu pa so mi poznanstva in izkušnje iz prejšnjega poklicnega dela in najrazličnejših predavanj in seminarjev v Tinjah ali kje drugje.«
Anika pravi, da se najbolj sprosti, kadar na roko obrača in spravlja seno, nabira črnice in je zunaj v naravi. Na vprašnje, kaj si Anika želi za prihodnost, odgovori: »Želim si, da bi vsi ostali zdravi. Rekla sem si, da bom obiskala vse ljudi, ki so bili pri nas na obisku. To bo svetovno potovanje, ki me bo peljalo na vse kontinente in verjetno bi
potrebovala leto dni za to. Uresničitev te želje, to je moj cilj.«
