Tomi, Eva in Florian Ogris
kmetija pri Pibru
Kotmara vas/Köttmannsdorf

Zadnja

»Kmetovanje je naše skupno veselje!«

Sredi starega vaškega centra v Kotmari vasi stoji Pibrova kmetija, ki jo vodita Eva in Tomi Ogris. Kmetija je klasična govedorejska in se je v zadnjih letih precej razvila. Tomi je kmetijo prevzel od svojega strica leta 1995 in se leta 2000 z ženo Evo vselil v novo stanovanjsko hišo, ki sta jo zgradila izven centra vasi. »Tudi staro kmečko hišo smo pred leti podrli, da povečamo prostore za kmetijo. Žal stanovati in kmetovati na istem mestu pri nas ni mogoče, ima pa to tudi svoje prednosti, saj lahko pustimo delo za seboj in se v miru odpeljemo na dom,« pripoveduje Tomi. Strukturne spremembe v kmetijstvu pa so tudi v Kotmari vasi pustile svojo sled. Pred 30 leti je v vasi bilo dvanajst kmetij, danes je poleg Pibrove le še ena aktivna.  V celotni občini je podobno. »Škoda je, ko vidiš, da mnogi ne vidijo več perspektive v kmetijstvu in obupajo. Mi smo izzive sprejeli in šli svojo pot, čeprav pogoji tudi za nas niso optimalni,« pripoveduje Tomi. V teku let sta Eva in Tomi kmetijo od sedemih glav živine povečala na 21. Danes se krave v hlevu prosto gibljejo in delo v hlevu je veliko lažje kot nekoč. »Danes gremo v hlev, da kravam predložimo krmo in nasteljemo. Telesno delo je zelo enostavno in s tem je veselje pri delu še večje,« se nasmeji Tomi. Vsega skupaj obdelujejo Pibrovi 14 hektarjev obdelovalnih površin, od tega je sedem hektarjev lastnih. Pri Pibru skušajo kmetovati čimbolj naravi primerno in imajo tudi nekaj površin, ki so naravovarstveno posebno dragocene. V govedoreji so se osredotočili na krave dojilje simentalske pasme. Mlado govedo prodajo preko kmečkega združenja BVG. »Hlev smo pregradili leta 2008 in adaptirali vse prostore in garaže. Kjer je prej stala stara kmečka hiša, imamo danes halo, kjer lahko skladiščimo slamo in kamor postavimo stroje. Širitev na tej lokaciji za nas ni več možna. Smo pa iz okoliščin naredili, kar se je najbolje dalo in sedaj z lahkoto kmetujemo,« pravita Eva in Tomi. Na kmetiji tudi sami vse popravijo in razvijajo možnosti, kako si delo lahko še olajšajo. Delo v lastni delavnici je pravi Tomijev konjiček, Eva pa je najraje v gozdu, katerega je pri Pibru osem hektarjev. Tudi kot ženska z veseljem profesionalno prime za motorno žago, saj dela v gozdu nikoli ne zmanjka. S svojo gozdarsko opremo in strokovnim delom je Eva presenetila že marsikaterega moškega kolega. Veselje do kmetijstva nosita Eva in Tomi globoko v sebi. Zunaj v naravi in predvsem v gozdu si odpočijeta živce in si načrpata energije, saj sta oba glavnopoklicno v drugih službah. Tomi dela kot tehnik in Eva kot veroučiteljica za ljudske in nove srednje šole. »Delo na kmetiji je lepa protiutež k mojemu delu kot tehnik, ko delam vedno z mrtvim materialom. Kmetijstvo pa je nekaj živega in se stalno spreminja. Ta dva kontrasta mi olepšata delovni vsakdanjik,« je Tomi prepričan. Eva delo na kmetiji tudi lahko poveže z učiteljevanjem in veliko dela opravi kar sama, ko je Tomi še v službi. »Bistvena razlika med delom v službi in na kmetiji je ta, da si delo kmet lahko sam uredi in določi, kdaj bo katero delo opravil. Kadar se mi zahoče, da se kakšno urico uležem in se spočijem, to lahko naredim. V službi pa je določeno delo, ki  ga je v določenem času treba tudi opraviti. Osebne svobode kot na kmetiji tam ni,« pravi Tomi. Veselje in ljubezen do kmetijstva sta Eva in Tomi posredovala tudi sinu Florianu. »Ko je bil star komaj deset dni, sem z njim že šel v hlev. Florian je ležal v vozičku, jaz pa sem opravil delo v hlevu. Tako smo mu položili kmetijstvo že v zibelko,« se nasmeji Tomi. Floriana kmetijstvo zelo zanima in z veseljem pomaga staršema pri vsakdanjih opravkih. Tudi v gozdu že pomaga. »Najraje pa grem v gozd z dedom. Veliko stvari me je že naučil in tudi delo z njim je zelo prijetno. Mama in ata sta stalno pod pritiskom, deda pa ima pri delu vedno čas!« z navdušenjem pripoveduje Florian. Zelo rad preživlja svoj prosti čas na Moščenici v Bilčovsu, kjer je Žmavcarjeva domačija Evinih staršev. Najvažneje se vsem Ogrisovim zdi, da družine na kmetijah delajo z veseljem in držijo skupaj. Čeprav je treba dandanes tudi na kmetijah vse delovne postopke in usmeritve kmetije natančno preračunati in se tudi detajlirano ukvarjati z donosnostjo dela na kmetiji, si Eva in Tomi ne bi mogla predstavljati, da bi kmetovanje opustila. Za prihodnje si želita, da bi tudi podpiranje manjših kmetij bilo zagotovljeno. »Ne smemo spregledati, koliko dela in truda vlagajo ravno majhne kmetije v ohranjevanje kulturne krajine in podeželja. Zaradi našega truda in dela so naravna območja tudi v tako lepem stanju in je naravna raznolikost velika,« so prepričani Ogrisovi.