Peter, Tomi in dr. Tomi Partl
kmetija pri Oštinu
Mače, Bistrica v Rožu/Matschach, Feistritz im Rosental

6drTomiReziTomiMartinAnjainPeterPartl

»Z našim delom soodločamo o uspehu naših naslednikov!«

6drTomiReziTomiMartinAnjainPeterPartlCBNa Oštinovi domačiji na Mačah nad Bistrico v Rožu dorašča že petnajsta generacija Partlove rodbine. Kmetijo je pred nekaj leti še obdeloval dr. Tomi Partl. Pred upokojitvijo je bil sodnik v Borovljah in od sredine 1970-ih let naprej član Koroške nogometne zveze, od leta 2000 do 2008 pa tudi njen predsednik. Od leta 1992 je član disciplinarne komisije Evropske nogometne zveze (UEFA) in od leta 2006 tudi predsednik te športno-pravne ustanove. Človek torej, o katerem morda ne bi pričakovali, da je poleg poklica in vseh funkcij skozi vsa leta doma vodil kmetijo. Pri tem so mu pomagali in ga nadomeščali, ko je bil službeno odsoten, predvsem njegovi starši Fani in Toman, žena Dragi in otroka Tomi in Nataša. »Kmetovanje je bilo vedno del našega življenja. Že kot mlad fant sem vedel, da bom nekoč Oštin. Moj oče se je sredi 1930-ih let vrnil iz Kanade na Mače in prevzel kmetijo. Ker je prišel iz Amerike, so ga tukaj klicali `farmer` in prinesel je kar nekaj inovacij v naš kraj. Bili smo prvi, ki smo imeli dvigalo za seno in prvi, ki smo kosili travo s kosilnico. Tudi zame kot mladega fanta je bilo to nekaj posebnega.« Tomijev oče je bil zelo razgledan in zelo pomembna mu je bila izobrazba njegovih otrok. Tako je Tomi maturiral na Plešivcu in nato doktoriral iz prava. Oštinova domačija ima danes približno 40 ha gozda in osem ha obdelovalne površine, h kateri šteje tudi delež 230 ha velike Mačenske planine, ki je znana predvsem po Celovški koči. Kljub svojemu poklicu in vsem visokim funkcijam Tomi st. nikoli ni mislil na to, da bi kmetijo opustil. »Funkcioniralo je, ker smo vsi zgrabili za delo. Tedaj smo krave za svoje potrebe še molzli. Ponavadi sem zjutraj šel v hlev jaz, zvečer pa je vsa dela opravila moja žena Dragi. Tudi otroka sta vedno pomagala,« pripoveduje Tomi st. Danes je Tomijev sin Tomi ml. gospodar na Oštinovi kmetiji. Kmetijske površine so medtem oddali v najem sosednjim kmetom: »Časovna stiska je nastala predvsem v času košnje, ko sva oba, jaz kot ljudskošolski učitelj in moj oče kot sodnik, bila časovno omejena in deloma zelo nefleksibilna. Poklic učitelja ima veliko prednosti glede razpolaganja s časom ravno v povezavi s kmetovanjem, vendar smo prav v času prve košnje vsako leto opažali, da nam tedaj zmanjkuje časa. Tudi hlev bi morali obnoviti in zato smo se skupaj odločili, da z živinorejo nehamo in govedo prodamo.« Tomi ml. je zelo vesel, da se kmetje na Mačah zelo dobro razumejo. Pravi, da ni samoumevno, da tako lepo skrbijo sosedje za površine in da to zelo ceni. Gozdne povr- šine obdelujejo v glavnem sami. Odkar je Tomi st. v pokoju, ima več časa, da se posveča mladim posadkom v gozdu. »Gozdne površine so tako velike, da je treba vsako leto načrtno delati na parcelah. Kadar ni hujših poškodb zaradi snegoloma ali neurij, opraviva redčenja in poseke z očetom sama. Kadar pa so zime take, kot so bile npr. leta 2013, pa najamemo tudi tuje delavce,« pripoveduje sin Tomi. V gozdu pa Tomija ml. ne srečamo samo pri delu, temveč tudi na lovu. Kot strasten lovec lovi v Oštinovem gozdu, ki je del občinskega lovišča Bistrica v Rožu, in na Mačenski planini, ki jo ima v najem od mačenskih kmetov. »Lov pri Oštinu ni imel tradicije in sem ga nekako vzljubil pri svojem starem očetu po mamini strani. Pri Tišlarju v Šentjanžu je namreč lov bil nekaj vsakdanjega in to strast sem podedoval ter jo uvedel tudi na Mačah pri Oštinu,« se nasmeji Tomi ml. Oštinovo kmečko hišo krasi tudi sijajen sadovnjak s starimi jablanami, ki vsako drugo leto obrodijo obilo sadja. Sadje drozgajo za pripravo žganja ali sprešajo na lastni preši, ki jo je zgradil Toman Partl, stari oče Tomija ml. Partlovim je zelo pri srcu ohranjevanje stare arhitekture in to se tudi takoj opazi, ko obiskovalec prestopi prag stare kmečke hiše. Poleg te hiše so Partlovi ohranili tudi hlev in stari stog, ki so ga v letu 2014 obnovili. »Zelo cenim, da si je moj sin Tomi naprtil to delo in ohranil našo staro hišo v njeni stari obilki. Verjetno bi bilo veliko ceneje staro hišo podreti in sezidati novo, toda takega vzdušja in ambienta stare hiše z njenimi debelimi stenami in oboki v sodobnih hišah ni,« pravi Tomi st., ki ureja tudi družinsko kroniko. Oštinova hiša je bila v listinah omenjena že leta 1616 in je od tedaj skozi vsa leta v lasti Partlove rodbine. Ta povezanost s predniki se izraža tudi v gledanju na pomen kmetijstva, ki ga opiše Tomi st. takole: »Morda je posebnost kmetijstva v tem, da smo zelo tesno povezani z našo zemljo, z našim posestvom, ki ga obdelujemo. Ne špekuliramo z njim kot s kapitalno naložbo. Svoje posestvo ohranjamo čim bolj rodovitno in ga navsezadnje damo v roke naslednje generacije. Tako gledano nikoli ne delamo samo zase, za svoj profit, temveč tudi za potomce, ki prihajajo za nami. To je velika razlika v primerjavi z drugimi gospodarskimi panogami, kjer gre za povečanje dobičkov.« V smislu sožitja generacij zdaj pri Oštinu dorašča že naslednja generacija. Peter, sin Tomija ml. in njegove žene Rezke, že z drobnimi koraki stopa po stopinjah očeta in dedija, predvsem pa skrbi za živahno življenje v hiši. Tu mu priskočita na pomoč tudi bratranca Anja in Martin ter velika polbrata David in Dominik.