Peter in Heli Korpitsch, kmetija pri Šteflcu

Peter in Heli Korpitsch
kmetija pri Šteflcu
Kršna vas, Žitara vas/Kristendorf, Sittersdorf

11MarioPeter-st-inPeter-mlKorpitsch

»Ne podcenjujmo pomembnosti malih kmetij!«

11MarioPeter-st-inPeter-mlKorpitschCBPeter Korpitsch je mnogim znan kot vesten sodelavec tinjskega doma Sodalitete, kjer z nasmehom sprejme vsakega gosta. Iz pisarne nima daleč domov na Štefelčevo domačijo, ki jo poleg svoje službe z veseljem vodi. »V moji službi je treba biti fleksibilen in to mi omogoča, da slej ko prej doma kmetujem.« Verjetno je v tej fleksibilnosti tudi skrivnost, zakaj je skozi vsa leta vedno bilo mogoče povezati poklic in kmetijo. Mogoče tudi, ker si Korpitschevi pomagajo, kadar je dela na kmetiji največ. »Pri nas smo vedno vsi poprijeli za delo, moja žena Heli in najini otroci Peter, Mario in Anka. Tako je življenje na kmetiji, vsak ima svoje naloge in kadar je komu preveč, mu drugi priskočijo na pomoč,« pripoveduje Peter. Peter je Štefelčevo kmetijo prevzel od svojih staršev, ki sta kmetijo izgradila. Ker je Petrov oče poleg kmetije hodil v službo, je veliko dela na kmetiji opravila Petrova mama. »Po ljudski šoli sem obiskoval slovensko gimnazijo v Celovcu in med tednom živel v domu. Doma sem bil za konec tedna in seveda sem tedaj pomagal staršema, ki sta kdaj pa kdaj že komaj čakala, da sem prišel domov. Tedaj še ni bilo traktorja pri nas. Šele ko sem izpit za traktor opravil jaz, smo dobili doma traktor in s tem je veliko delovnih postopkov postalo lažjih.« Kmetija družine Korpitsch je za danajšnje razmere majhna, šteje pet hektarjev obdelovalne površine in dva hektarja gozda. Peter se zaveda, da od teh površin – razen če bi pridelal kakšne posebne kulture – ni mogoče živeti. Osredotočil se je na samooskrbo. Za lastno porabo ima nekaj krav, ki dajejo vsak dan sveže mleko, nekaj prašičev in kur. Dom krasita star sadovnjak in domač vrt. »Zelo cenim te domače dobrote. Našo kmetijo vidim kot poseben privileg, ki mi vsako leto podari nešteto dobrot. Verjetno je v tem tudi nekaj razkošja, ki si ga privoščimo. Kakšna dobrina je to, da pridelamo svojo lastno hrano! Od mleka, mesa, jajc, krompirja, zelenjave, sadja in še mnogo več – vse je naše, pristno domače.« Dandanes to ni samoumevno, saj mnoge velekmetije že dolgo niso več samohranilne, pri Štefelcu pa je to ostalo tako, kakor je vedno bilo! Ker površine niso tako velike, tudi ni potrebna posebna mehanizacija. Peter je prepričan, da je marsikatera kmetija v primerjavi s svojimi potrebami nadpovprečno mehanizirana. Premalo se kmetje poslužujejo strojnega krožka ali pa sosedske pomoči. Včasih se spra- šuje, zakaj je običajno vlagati take visoke vsote vedno v najnovejšo mehanizacijo. »Naš traktor doma lepo služi istemu delu, kateremu je služil že tudi pred 20 leti. Ker imam manjše površine, si tudi lahko privoščim posebno nostalgijo, da polja posejem z roko. To je zelo poseben občutek, ko hodiš po polju in seješ. Ponavadi sejem zimsko žito. Pri tem delu se sprostim in sem tesno povezan z domačo zemljo.« V kmetijstvu danes pogreša ravno to povezanost. Zdi se mu, da je kmetom včasih odveč, da bi se ukvarjali z malenkostmi ali z ohranjanjem površin, ki niso enostavne za obdelovanje in ko bi bilo treba stopiti s traktorja. Kmetje so z boljšo mehanizacijo bolj udarni in lahko obdelujejo v krajšem času vedno več, kljub temu pa se mu ne zdi, da bi imeli več časa. »Moje načelo v kmetijstvu je bilo vedno posredovati najinim otrokom ljubezen do kmetije in kmetovanja. Naprej sem želel posredovati vse znanje, ki sem ga dobil od staršev. Naša naloga je, da ohranimo, kar smo dobili, in da potem, ko pride čas, predamo vse to v mlajše roke. Če bi bila kmetija dana v najem, te povezanosti ne bi imel več in to bi čutili tudi najini otroci. Tako so zrasli s tem in videli, kaj lahko vse pridelaš sam in kakšne dobrote so to. Na ta način sva skupaj s Heli posredovala naprej tudi poseben odnos, ne le do zemlje in posestva, temveč do vseh dobrin, ki ti jih podari kmečko delo. Veselje in ljubezen do kmetovanja morajo posredovati starši, tako kot veselje do domače slovenske besede.« »Sam imam zelo pozitiven odnos do kmetovanja. Morda, ker imam oboje: delo v službi in delo na kmetiji. Zelo sem vesel, ko si svoje možgane lahko prevetrim pri delu zunaj v naravi. To me sprosti, tedaj imam čas, da se stres iz službe lahko poleže. Tako me skrbi iz službe ne zasledujejo, in obratno, kadar me žuli kaj na kmetiji, lahko grem v službo,« pripoveduje Peter in je hvaležen za to kombinacijo. Peter svojih otrok nikoli ni silil v kmetijstvo. Veseli ga, če mu iz lastnega interesa stojijo ob strani, vnašajo svoje ideje in ga po svojih zmožnostih krepko podpirajo. Zaenkrat pa kmetovanje uživa še Peter sam in si želi, da bi ostal zdrav. »Če si zdrav, lahko veselo opravljaš vsa dela, doma in v službi. In tako mi je in bo delo v veselje in ne v breme. Želim si, da bi ostalo še dolgo tako!«

 

Scroll to Top