Pepi Malle
kmetija pri Urhu
Brodi, Borovlje/Loibltal, Ferlach

Pepi

»Vsaka kmetija ima možnost obstoja!«

Visoko v Brodeh pod Grlovcem je kmetija Pepija Malleta, po domače Urha. Kmetija leži na samem sredi gozda, 1000 metrov nad morsko gladino. Površine Urhove kemtije so sicer arondirane, a tako strme, da delo s traktorjem skoraj ni mogoče. »To je bil zame tudi razlog, da sem že v 1980-ih letih začel z ovcami. Tedaj sem imel mlečne pasme in predeloval sem ovčje mleko v sir. Vse to je bilo zelo naporno in vse delo sem opravljal poleg službe. Sčasoma je vsega postalo preveč, prenehal sem z ovčjerejo in vse ovce sredi 1980ih let prodal,« pripoveduje Pepi. Že kmalu je Pepi opazil, da travniki brez paše zaraščajo. Košnja sama ne bi zadostovala, da bi zatiral gozd, ki je iz vseh smeri silil na pašnike in travnike. »Nekaj let po tem, ko nisem več imel mlečnih ovc, sem slišal za posebne ovce pasme heidschnucke z Lüneburške resave v Nemčiji. To je ovca, ki je po značaju primerna za zatiranje gozda. Takoj sem sedel v avto in se peljal več kot 1000 kilometrov v Nemčijo. Kupil sem tri ovce in enega ovna.« Danes je pri Urhu nad 50 ovac pasme »Heidschnucke«. Poleg njih pa se na najbolj strmih pašnikih pasejo soay-ovce. »To pasmo sem dobil iz Gradiščanske. Gre za najstarejšo ovčjo pasmo v Evropi in njena genetika sega nazaj do časa Vikingov. Obe pasmi sta prilagojeni strminam in območjem, kamor sili gozd. Gre za lahke ovce, ki jim strmine ne delajo težav, saj so prilagojene naravnemu območju tudi po genih. V teh naših hribovitih krajih sta bili domači vedno ovca in koza. Govedo je prišlo v te kraje šele pred sto leti. In to je bila tudi veliko lažja žival, kot je danes.« Pepi je prepričan, da bi morali po vsej deželi še bolj podpirati ovčjerejce v smer koriščenja ekstenzivnih pasem, ki nam ohranjujejo naravno krajino. S primernimi višjimi podporami za gorske kmetije bi ohranjevali donosno kmetijstvo tudi v višinah in podpirali bi različne zvrsti živinoreje. »V zadnjih leti so močno podpirali govedorejo s kravami dojiljami, ovčjereja je šla močno v smer mesnih pasem in razvil se je tudi trg. Toda za višine te pasme niso primerne in spet je kmetijstvo v teh območjih nazadovalo,« pravi Pepi. Ko je preuredil kmetijo na rejo heidschnucke in soay-ovac, se je tudi odločil, da si delo kolikor mogoče olajša. Pri Urhu med letom ne kosijo. Vse pašne površine, skupaj devet hektarjev, so ograjene in ovce se od marca do novembra tukaj pasejo. »Pri meni velja sledeče pravilo: s svetim Jožefom se odpravimo k Urhu in s svetim Martinom pa spet v hlev,« se nasmeji Pepi. Ko je pred leti razmišljal, kako bi si udobno uredil kmetovanje na odročni in strmi kmetiji, se je odločil, da sena sam ne bo več prideloval in da bo v zimskih mesecih čredo preselil v hlev v nižinah. Zdaj so ovce v zimskih mesecih v hlevu v Dulah pri Šmarjeti in seno  dokupi. »Seno, ki bi ga jaz pridelal tukaj na višini, je v resnici tako drago, da stroškovno sploh ni smiselno tako delati. Moj način kmetovanja je izredno enostaven. Ovce opravijo najvažnejše delo in ohranjajo moje površine. Vse, kar pa bi bilo treba intenzivno pridelati oz. bi zahtevalo primerne in  zelo drage stroje, pa dokupujem v nižinah. Zame je to zelo udobna situacija!« Čeprav je z Urhovo kmetijo povezanih tudi veliko neudobnosti, ki jih mora kmet sprejeti, se Pepi nikoli ni predal razmišljanju o prenehanju s kmetovanjem. »Seveda je gorski kmet zapostavljen v primeru s kmetijsko proizvodnjo na ravnih površinah. Toda to zame ni razlog, da bi kmetovanje opustil, saj imamo tudi mi v hribih različne možnosti. Težavo vidim bolj v načinu finančnega podpiranja kmetij, tukaj namreč nismo enakopravni. Samo primer: ovce se pri meni pasejo tudi na tako strmih površinah, kjer niti z roko ne bi kosil. Vse to so pašniki, tam ni gozda ali grmičevja. Če bi te površine kosil sam na roko, bi za to dobil najmanj desetkrat višjo podporo na hektar, kot jo dobim sedaj, ko pasem. Povejte mi, kje je logika v tem,« se sprašuje Pepi z nasmehom. Pri Urhu ima Pepi veliko možnosti, da si odpočije dušo. Poleg hleva si je uredil majhen ribnik, kjer goji vso leto zlatovščice. Stari hlev pa daje danes zavetišče mnogim različnim vrstam perutnine. Med njimi so tudi pegatke. »Tukaj pri Urhu se vsedem na klop in uživam naravo. Z daljnogledom opazujem ovce in se sprostim, ko vidim, kako dobro se imajo. Perutnina in ribe pa so tudi majhen konjiček, ki me vedno znova razveseli!« zaključi Pepi.