Nuži in Marica Wieser
kmetija pri  Šuberniku
Zgornje Rute, Radiše/Oberkreuth, Radsberg

8NuziWieser

»Žlahtno žganje samo iz najboljšega sadja!«

8NuziWieserCBNa Rutah pri Radišah stoji Šubernikova kmetija družine Wieser. Nuži in Marica sta si tukaj ustvarila dom na hribovski kmetiji, ki si je v zadnjih letih pridobila zelo dober glas na področju žganjekuhe. »Naša kmetija je klasična, kakršne so kmetije pri nas na Rutah. Obdelujemo 7,5 hektarja travnikov in 11 hektarjev gozda. Travniki so vsi hriboviti in dela opravljamo s primerno mehanizacijo. Po glavni košnji pa tam pasemo naše krave dojilje z njihovim naraščajem,« pripoveduje Nuži. Preden se je upokojil, je vodil kmetijo poleg svoje službe na magistratu v Celovcu. Skozi leta je Nuži celotno kmetijo obnovil in vanjo vložil veliko truda in prostega časa. »Ko sem začel, smo sezidali nov hlev, popravili to in ono, kupili nove stroje – dejansko smo vse, kar smo prislužili, vložili v razvoj naše kmetije. Veliko se je ustvarilo in včasih se kar čudim, kaj je vse mogoče, če je dovolj volje,« pravi Nuži. V tem času je doma za red skrbela Nužijeva žena Marica, ki je tudi doma s kmetije: »Seveda ni bilo enostavno imeti vedno dovolj časa za vse. Ko so doraščali najini trije otroci in se je zunaj delo kopičilo, je bilo treba strniti moči in opraviti drugo za drugim.« Kadar si Marica želi malo spočiti živce in si načrpati nove energije, ji to najbolj uspeva v gozdu pri nabiranju gob ali gozdnih sadežev. »Pri tem se sprostim in že delam načrte, kaj bi iz sadežev lahko dobrega naredila.« Angažiranega pevca in predsednika slovenskega kulturnega društva »Radiše« pa poznamo predvsem kot odlikovanega žganjekuharja. Sadjarstvo ima pri Šuberniku dolgo tradicijo. Kakor povsod po Radišah je bil sadovnjak na kmetiji obvezen, da so kmetje imeli sadje, mošt in žganje. »Prej se je skuhalo to, kar se ni pojedlo. Česar je bilo preveč, se je porabilo za žganje ali mošt. Danes delamo na popolnoma drug način in kakovost žganj nikakor ni primerljiva s tistimi iz časa, ko sem doraščal. Nekako sem zrasel v predelavo sadja in sčasoma sem se vedno bolj zanimal za pridelavo kakovostnih žganj. Veliko sem bral in delal razne tečaje, poleg vsega pa sem se vsako leto učil pri delu. To je znanje, ki si ga počasi pridobiš. Gre za zelo občutljivo delo, pri katerem moraš vedno biti zelo natančen in previden.« Kakor pravi Nuži, se dobro žganje začne že pri zdravem drevesu in zdravem sadežu. Šubernikovi ne uporabljajo nobenih umetnih škropil ali gnojil. O tem Nuži niti ni razmišljal in tudi ne vidi nobene potrebe. »Že samo sadež je nekaj žlahntega in če iz tega narediš še nekaj več, potem je to nekaj zelo posebnega! Važno je, da izbereš pravilno sorto za žganje, ki ga želiš pripraviti. Sadje, ki ga uporabljamo, je zdravo, brez gnilobe in ni poškodovano in seveda mora biti čisto. V tem se skriva največja skrivnost za odličen dokončni proizvod.« Žganja pridelujejo Wieserjevi na primer iz marelic, malin, raznih vrst hrušk, višenj, različnih sliv, češenj ali iz limbra (vrsta bora). Dostikrat se zgodi, da pobirata Nuži in Marica več dni ali tednov eno vrsto sadja, preden je nabranega dovolj za žganjekuho. Posebnost Wieserjevih je tudi, da ne pridelujejo likerjev, temveč tudi sadeže kot so maline, višnje ali pa limbrova zrna marcerirajo in nato kuhajo. Za svoj trud so bili pri »Dobrotah slovenskih kmetij« že večkrat odlikovani z zlatim priznanjem. Marica in Nuži si prizadevata tudi za ohranitev tipične kulturne krajine in stare kmečke kulture. Tako sta soorganizatorja vsakoletne tekme koscev na Radišah. »To prirejamo že več kot trideset let. Pogoj za tekmo je, da vsak kosi na roko z lastno koso. Vsako leto imamo pripravljen drug travnik in prijavljajo se od otrok do starejših vsi, moški in ženske. To je pravi praznik za vsakega, ki pride gledat, in seveda napor za tiste, ki tekmujejo. Tekmo prirejamo tradicionalno vselej drugo nedeljo v juliju. Tekmovalci prihajajo iz najrazličnejših občin južne Koroške, kar nas še posebej veseli. Seveda pa priporo- čam, da je kosa sklepana in nabrušena,« se nasmeji Nuži. V prihodnje želita Marica in Nuži delo nekoliko zreducirati.. »Svoj konjiček sem našel v žganjekuhi in sadjarstvu. Na tem področju bova nadaljevala kot doslej in videla, kaj bo prinesla prihodnost. Na področju živinoreje pa razmišljava o spremembah. S kravami dojiljami sicer ni toliko dela, kot ga je bilo nekoč z molžo in oddajanjem mleka, kljub temu pa si le privezan na dom. Kadar želiš malo na oddih, je treba organizirati nadomestilo in sam imaš misli vedno pri čredi doma. Razmišljava o tem, da bi živino prodala, domače površine pa kosila in prodajala seno. Tako bomo ohranili našo lepo krajino, imela pa bova več časa zase in za uživanje pri drugem delu,« zaključuje Nuži.