Melitta je marsikateri in marsikateremu znana zaradi svoje politične dejavnosti v Skupnosti južnokoroških kmetic in kmetov, za katero se je v preteklosti vedno znova zavzemala – včasih bolj, potem spet malo tišje. Angažirana kmetica z Moščenice ima tri odrasle hčere – Danico, Mileno in Nadjo –, ki so se vse že izučile ali doštudirale in zdaj hodijo po svojih poteh. Skupaj z možem Rupijem sta kmetijo že predala v roke mlajše hčere Nadje in njenega prijatelja Andrejasa Škofa, ki zdaj uspešno nadaljujeta kmečko dejavnost pri Linčiju.

Melitta se je iz nekmečke družine zelo mlada primožila na Linčijevo domačijo. Tedaj sta se z Rupijem odločila, da bosta živela od kmetije. Kmetica je postala iz ljubezni do svojega moža. Pravi, da je bila tedaj mlada in ni vedela, kaj jo čaka. Rekla si je, da bo že šlo in da se lahko človek vsega nauči. Seveda se je bilo treba v začetku tudi potruditi in se uveljaviti kot ženska, ki ne prihaja iz kmečke družine. Tedaj so pod eno streho živele štiri generacije, vse se je dogajalo v skupni kuhinji in včasih je Melitta pogrešala kak kotiček, kamor bi se lahko mlada družina umaknila. S časom pa se je vse tako uredilo, da so skupaj vse prestali.

Kakor je običajno v drugih kmečkih družinah, so tudi pri Linčiju vedno vsi držali skupaj in pomagali drug drugemu. Melitta pravi, da prav to daje energijo – seveda pa tudi to, da se med delom tudi lahko spočije, saj na kmetiji ni vedno enako veliko dela. Vmes igrajo kakšno igro, malo pokvartajo, včasih gre zvečer malo ven ali pa nekaj dni na oddih. Melitta zelo rada rešuje uganke in tako vedno znova sodeluje pri raznih kvizih na radiu. Pri tem je že dobila razne nagrade, kakor na primer slike ali pa potovanja.

Melitta ugotavlja, da danes veliko kmetijskih obratov vodijo ženske – bodisi zato, ker hodi mož na delo, ali pa zato, ker je že upokojen. Obžaluje, da se javnost in tudi kmetje sami ne zavedajo dela, ki ga na kmetijah opravljajo ženske. Pravi, da razume dejstvo, da so žene v javnosti tako malo prisotne: »Marsikatera si misli: Saj imam že doma dosti dela, in zdaj naj bi se angažirala še v politiki? Potem nobeno delo ne bo prav narejeno; boljše je, da je vsaj doma vse urejeno.«

Prepričana je, da bi ugled ženskega dela na kmetijah narasel, ko bi bile kmetice tudi solastnice kmetij. Mladim kmeticam svetuje, naj si upajo hoditi po svoji poti, saj ni treba vedno streči drugim. Pravi, da se dela na kmetiji ni treba nikomur bati. Ravno možnost, da si kot kmetica lahko sama razporedi čas, je Melitti ena najbolj simpatičnih strani tega poklica. Sicer pa v družbi opaža, da se ugled kmetov in kmetic izboljšuje. Kmetice in kmetje se morajo dandanes vedno bolj izobraževati, če želijo slediti razvoju. Zdi se ji, da postaja družbi in nekmečkemu prebivalstvu ohranjanje naše narave in regionalne identitete pomembna vrednota, in prepričana je, da lahko ravno na tem področju prispeva kmetijstvo svoje in si tako še naprej izboljšuje svoj glas.

»Narava nam je bila podarjena. Imamo nalogo, da jo ohranimo za naše otroke in vnuke!«