»V mojem sadovnjaku je ohranjena 100-letna tradicija!«

Na Rutu pri Hodišah stoji Žaborceva kmetija, od katere se odpira čudovit razgled na Hodiško jezero. Domačija, katero krasita stari hlev in stara kmečka hiša z več kot štiristo let staro tradicijo, je prava oaza miru s čudovito mogočno lipo v središču. Tako lepo domačijo najdemo danes le še redko in skrb zanjo je naloga, ki jo Martin opravlja z veliko odogovornostjo in veseljem. Žaborceva kmetija je velika 12 hektarjev, od teh je sedem hektarjev gozda, ostalo pa so travniki in sadovnjaki. »Sadovnjake je uredil že moj praded in tudi moj ded se je ukvarjal s sadjarstvom. Verjetno sem zanimanje za sadna drevesa prevzel od njiju in kar v ponos mi je, da so najstarejša drevesa nad 100 let stara. To pomeni, da sem ohranil tudi nekaj starih vrst sadja, ki so dobro prilagojene našim krajem,« pripoveduje Martin. V sadovnjakih raste več kot 70 dreves, starejših in mlajših, saj je skozi leta že marsikatero drevo nadomestil in sadovnjake na novo uredil. Martin se dobro spozna na rez sadnih dreves in v zimskih mesecih uredi sadovnjake tudi za svoje znance in prijatelje. Pomembna panoga kmetije je reja ovc očalark, s katerimi se Martin ukvarja od leta 2012 naprej. Vse skupaj ima sedem odraslih ovc, in v naslednjih letih se naj bi čreda polagoma povečala z lastnim naraščajem. »Z ovčjerejo sem pričel, ker je ovca optimalna žival za moje sadovnjake. Tam je košnja s stroji otežkočena in zamudna. Ovca pa se tam lepo pase in opravi moje delo, ne da bi potreboval kakršenkoli stroj.« Poleg ovc ima tudi nekaj kur nesnic za prodajo jajc, razen tega pa prodaja tudi krompir. Stranke rade prihajajo k Martinu, ker vedo, da je bilo vse pridelano naravno. V največje veselje pri kmetovanju pa mu je, da je lahko sam svoj gospodar ter življenje z naravo. Posebno prednost življenja na kmetiji vidi v tem, da si na kmetijah hrano pridelaš sam in razpolagaš z znanjem, kako jo predelati. »Mi še znamo predelati meso v salame in šunko. Vemo, kako skladiščiti zelenjavo in sadje. Spoznamo se na
naravni cikel letnih časov in vemo za rodovitnost tal. To je nekaj zelo posebnega za današnji čas!« Na Rutu so se kmetije še ohranile, čeprav so v večini stranske kmetije. Tako tudi Martinova, saj je v poletnih mesecih zaposlen na kampu ob Hodiškem jezeru. »Po poklicu sem izučen tiskar. Kot takšen sem bil tudi več let zaposlen, dokler naše podjetje ni zaprlo. Moral sem se odločiti, kako naprej, in že takrat sem vedel, da poklic tiskarja ni najbolje za moje zdravje in dobropočutje. Slučajno sem dobil ponudbo za delo tukaj pri nas na kampu in sem se takoj odločil, da jo sprejmem. Pristojen sem za ves zunanji kompleks in drobnico, ki se pase na travnikih, pa še hišnik sem. Torej podobno delo kot doma, predvsem pa sem stalno na prostem in v naravi, kar mi najbolj ugaja!« Službo lahko dobro poveže z delom na kmetiji in dvojno zavarovanje se mu zdi zelo praktično. »Zame je to optimalno, ker sem od marca do oktobra zaposlen na kampu, v ostalih mesecih pa se posvečam delu na kmetiji. Tako sem socialno zavarovan in tudi penzija mi teče naprej. Mene to še nikoli ni motilo,« pripoveduje Martin. Pozimi je veliko časa v gozdu, kjer pripravlja les. Tako ima vsak letni čas svoja težišča. Ker živi na kmetiji sam, si mora čas in delo tudi dobro razdeliti, saj je poleti treba posušiti seno in tudi ovce mora oskrbovati. Posebnost na Rutu pa je, da si kmetje med sabo še zelo pomagajo. »Pri nas se je medsebojna pomoč še ohranila. Kadar kosimo na Rutu in v Šmiklavžu, to opravimo kmetje skupaj. Eden pokosi, drugi obrača, tretji zlaga in potem tudi skupaj baliramo in zvozimo bale domov. Tako je vse lažje, in po delu se zberemo in pri skupni pijači in jedači se veselimo opravljenega sušenja ali siliranja. Dobro se razumemo in prepričan sem, da ni veliko vasi, kjer se tako povezanost še najde!«