Marko in Kristina Trampusch
kmetija pri Božiču
Dob, Pliberk/Aich, Bleiburg

7MarkoinKristinaTrampusch

»Ekološko kmetijstvo ima veliko inovacij!«

7MarkoinKristinaTrampuschCBV Dobu pri Pliberku je kmetija Marka in Kristine Trampusch, po domače Božičeva domačija. Trampuscheve že leta poznamo kot zelo inovativne in podjetne kmete na najrazlič- nejših področjih. Odkar so leta 2001 kmetijo preuredili za ekološko pridelavo, se je kmetija precej spremenila. »Gotovo je tedaj prišlo pri nas do največjih preobratov. Kmetija je v veliki meri poljedelska in od ekološkega kmeta zahteva veliko več znanja in občutka kot pa konvencionalna pridelava. Sam sem ta razvoj doživel in vem, o čem govorim. Sicer smo tudi vsa leta poprej delali z reducirano uporabo umetnih škropil in gnojil, sedaj pa dejansko kmetujemo v zaprtem krogu in pridelamo to, kar nam zemlja zmore dati sama,« pripoveduje Marko o svojih izkušnjah. Božičeva kmetija stoji na več ekonomskih stebrih, v čemer vidita Marko in Kristina pomembno ekonomsko prednost. Danes je kmetija v živinoreji osredotočena na pitanje ekoloških prašičev. To je zelo inovativno za območje Koroške in Podjune, saj je pitanje eko-prašičev še čisto na začetku razvoja. »Delež ekološkega svežega svinjskega mesa je v Avstriji okoli dva odstotka. To pomeni, da se trg za odvzem šele razvija in smo tudi mi proizvajalci izpostavljeni zelo močnim pritiskom. Leta 2011 smo si zgradili nov hlev za pitance po modelu Pig-Port profesorja Widmanna in se iz vasi s hlevom preselili ven na `zeleno polje`. To je bilo potrebno, saj tako ne motimo življenja v vasi in tudi naša žival je lepo na mirnem,« pove Marko. Prej so se Trampuschevi ukvarjali s plemenskimi svinjami in prodajali eko-pujske v majhna pitališča. Zaradi novih predpisov bi morali spremeniti hleve za plemenske svinje in ob razmišljanju, kako naprej, so se odločili, da produkcijsko smer spremenijo. »Delo s pujski in plemenskimi svinjami je bilo bolj naporno in ves gnoj je bilo treba kidati ročno. Predvsem s tega vidika smo se tudi odločili za nov hlev s pitanjem prašičev. Zdaj so vsi delovni postopki poenostavljeni in tudi gnoj kidamo lahko s traktorjem,« pravi Kristina. Dejansko je novi hlev nekaj posebnega, saj avtomatično zračenje ni potrebno in živali so lahko stalno na prostem v globokem nastilu s slamo. »Slama je pri ekološki reji obvezna. In dejansko je za fiziologijo prašičev tudi koristna, saj od nastlane slame pojedo vsaj 20 odstotkov in tudi igrajo se z njo. Ko vidim, kako preprosto smo lahko zgradili hlev, sem kar zadovoljen. Pri nas ni problem, ko izpade tok. Sicer potem avtomatično krmljenje nekaj ur ne dela, da bi se pa pri nas kakšna žival zadušila zaradi amoniaka, pa pri nas sploh ni mogoče,« pravi Marko. Ko pridejo pujski v novo pitališče, jih je treba najprej vzgojiti in dejansko so pujski zelo pametne živali. Navdušen pripoveduje Marko: »Ko pridejo pujski k nam, jim najprej privzgojimo, kje je prostor za spanje in krmljenje in kje je prostor za izpust in izločanje blata. Pujske naučimo tako, da jih najprej dva dni ne krmimo, kar zanje sploh ni problem. Tretji dan jim vržemo krmo v zaprtem boksu – to je notranji del hleva – na tla. Prašiči instinktivno ne izločajo blata tam, kjer jedo. Zato si poiščejo pot iz boksa ven na prosto, kjer je globoko nastlana slama. Notranje in zunanje območje ločujejo vrata, ki jih znajo pujski odpirati že po nekaj minutah. Da so pujski bolj zaščiteni in na suhem, je tudi izpust pokrit s streho.« Poleg tega, da so so Trampuschevi znani zaradi pitanja prašičev, pa jih mnogi poznajo tudi po jedilnih oljih, ki jih pridelujejo iz sonč- nic, buč, totra, lanu in v zadnjih letih tudi iz soje. »Kombinacija med pridelavo jedilnih olj in prašičerejo se dobro obnese. Prvič imamo na poljih zelo dobro razčlenjen kolobar, ki nam ohranja rodovitnost tal. Dodatno pridelamo skoraj vso krmo sami na lastnih tleh, vso slamo porabimo v pitališču in vse to kasneje v obliki gnoja spet vračamo zemlji. Pri pridelavi olja nastanejo tropine in tudi te lahko uporabimo pri krmi. Poleg vsega pa imamo tudi kombajn, s katerim žanjemo vse površine sami in dodatno delamo usluge drugim,« pripoveduje Marko. Vsega skupaj obdelujejo pri Božiču skoraj 100 hektarjev kmetijske površine in hlev ima prostora za 350 prašičev. Nihanje cene pri prodaji ni tako močno kot pri konvencionalni prašičereji. Vseeno pa se zgodi, da se odvzem pitancev zavlačuje. Prognoze za bodočnost so pa zelo dobre. Marko in Kristina uživata v tem, da uresničujeta svoje načrte in vizije, kljub temu pa ostajata tudi kritična do sebe: »Morda smo v preteklosti preveč investirali v stroje. Danes, ko so strojni krožki tako dobro organizirani, je treba staviti tudi na nadobratno pomoč in mehanizacijo. Mislim, da bi se kmetije na ta način finančno lahko precej razbremenile. Sicer pa vidimo tudi pri strojnih krožkih, da se delovna področja zelo spreminjajo. Nekaj let nazaj je bila v ospredju  medsosedska pomoč, zdaj pa se v večji meri ukvarjamo s področjem posredovanja delovne sile na kmetije, z drugimi gospodarskimi panogami ter z izvajanjem uslug predvsem za javni sektor, npr.  plužimo sneg,« pripoveduje Marko, ki sam že več kot 20 let predseduje Strojnemu krožku Podjuna. Na vprašanje, kaj bi svetovala mladim prevzemnikom kmetij, imata oba pri roki takojšen odgovor: »Vsakemu mlademu svetujeva, da naj gre najprej zdoma, malo v svet, preden prevzame kmetijo. Šele ko si bil drugje, se tudi svobodno lahko vrneš domov z razširjenim obzorjem, ki je dandanes nujno potrebno prav v kmetijstvu!«