Marjan Metschina kmetija pri Habnarju

Reka, Šentjakob v Rožu/Mühlbach, St. Jakob i. Ros.

MarjanMetchina

Kmetija v številkah
5 ha travnikov in polja, 8,5 ha gozda, sadjarstvo in zelenjava za samooskrbo.

»Kmet ohranja kulturno krajino.«

marjanMetchinaprihabnarjuPri Habnarju na Reki pri Šentjakobu v Rožu živi Marjan Metschina skupaj s svojimi starši Marto in Francem. Na domačiji, ki je bila omenjena prvič skoraj 400 let nazaj, še danes čim več dobrot pridelujejo na lastnem vrtu in lastni zemlji. Marjan je glavnopoklicno zaposlen pri železnici, poleg službe pa skrbi doma za kmetijo. Dolgo so se ukvarjali tudi z živinorejo, nekaj let nazaj pa so strukturne spremembe kmetijstva pritisnile tudi na Habnarjevo domačijo in Marjan se je odločil, da živinorejo opusti. Pravi, da to ni bilo enostavno, saj so do leta 2008 bili navajeni, da njihov vsakdanjik spremlja tudi skrb za živali. Imeli so vedno nekaj krav z mladim govedom, nekaj bikov za pitanje in dva prašiča za lastno porabo. »Ko zadnja žival zapusti hlev, se je na to novo situacijo treba šele navaditi. Dejansko je bilo nenavadno priti v prazen hlev, toda okoliščine so bile take in tudi trend na vasi in v občini je šel v to smer.« Tradicionalno so pri Habnarju imeli mešano kmetijo, ki je temeljila na govedoreji, nekaj prašičereje, sadjarstvu in obdelovanju gozdnih površin. »Pri nas je bilo že za časa mojega deda in mojih staršev tako, da so se poleg kmetije ukvarjali tudi z rokodelstvom. Moj dedej je bil mizar in tudi moj oče se je izučil v tem poklicu. Doraščal sem torej na polkmetiji, kjer smo si svoje dobrote vedno pridelali sami. Moj oče je kasneje delal kot šofer pri železnici, doma pa je kmetijo in vsakdanja dela z vso našo pomočjo vodila moja mama,« pripoveduje Marjan iz svojih otroških let. Pri Habnarju so doraščali z Marjanom sestri Martina in Simona ter mlajši brat Kristian. »Še danes so vsi povezani z našo domačijo. Vsi se ob nedeljah radi dobimo na domu in skupaj sedemo za kuhinjsko mizo in pokramljamo,« pravi Marjan. Pri tem se nasjmeji tudi mama Marta, ki prav uživa, da je domači kraj še vedno kraj topline za vse njene otroke z vnuki vred. Danes oskrbujejo Habnarjevi sami svoj veliki in stari sadovnjak ter nekaj bregov, ostale travnike jim pokosi kmet, s katerim imajo kooperacijo. »Na ta način mi ni treba dati površin v najem in kmet, ki mi pokosi površine, je zadovoljen s krmo, ki jo lahko odpelje domov. S tem je pomagano njemu in meni.« Slej ko prej velja pri Habnarju, da to, kar jim narava lahko podari, si doma tudi pridelajo. Zato imajo velik kmečki vrt, ki ga oskrbuje Marta Metschina. »Vrt ti vsako leto nekaj podari. Delo z zemljo in čar dobrin letnih časov so zame prava terapija,« pripoveduje Marta. Franc ji pri delu rad priskoči na pomoč, saj tudi sam uživa zunaj na svežem zraku. Njegov konjiček pa so trte. Cel hlev je zunaj obraščen s trtami in tudi za novo stanovanjsko hišo uspeva nad 40 različnih trt. »Prej sem imel tukaj jablane na špalirju, prišel je voluhar in vsako leto je bilo nekaj jablan manj. Tega nisem več mogel gledati in odločil sem se, da nasadimo trte,« pravi Franc. S sadjem nas obdarijo jablane iz starega sadovnjaka, doma nam obrodijo trte, da pripravimo svoje domače vino. Iz jabolk sprešamo letno med 600-800 litrov pristnega mošta.« Marjan se najbolj sprosti pri delu v gozdu. Čeprav človeka to delo precej izčrpa, se mu to najbolj prileže. »Po navadi nas stopi več mož skupaj in gremo v gozd sekat les. To je vedno posebno doživetje!« Na domačiji so ohranjene še vse kmečke stavbe in del skednja so lahko preuredili tako, da so tam napravili kurjavo na sekance, s katero kurijo dve stanovanjski hiši. Staro stanovanjsko hišo so v letih 2012 in 2013 z veliko trudom in ljubeznijo do stare arhitekture obnovili in sanirali. »Ni enostavno obnavljati staro gradbeno substanco, ko ti pa uspe, te končano delo in toplina, ki jo hiša izžareva, poplačata za ves trud,« pravi Marjan. Za prihodnje si Marjan želi predvsem zdravja in da bi se doma naprej tako dobro razumeli. Na področju kmetijstva želi svojo pot nadaljevati kot doslej v obliki kooperacij. »Saj nikoli ne veš, kaj prinese prihodnost in v resnici smo ravno majhni kmetje tisti, ki si močno prizadevamo za ohranjevanje kulturne krajine in si vzamemo tudi čas za površine z visoko biotsko raznolikostjo. To je posebnost, ki je ne bi želel pogrešati,« zaključi Marjan.