Marija je postala kmetica iz ljubezni do svojega moža in se je primožila na Zundrovo kmetijo v Kokje pri Dobrli vasi. Sama ne prihaja iz kmečke družine in se je morala vsega šele naučiti in privaditi. Vse skupaj pa ni bilo tako hudo, ker je imela zelo dobrega učitelja – moža Jozo, ki ji je vse pokazal, razložil in je veliko naučil.

Življenja na kmetiji se ni bala – nasprotno, prepričana je bila, da bodo tako njuni otroci lahko zrasli v naravni okolici. Oskrba z lastnimi živili in možnost, da bo kot kmetica vedno lahko pri svojih otrocih, je bila zanjo zelo pomembna.

Marija je srečna, da so otroci odraščali doma na kmetiji in jih je lahko ona vzgajala. Ni želela, da bi bili otroci zaradi zaposlitve staršev prisiljeni hoditi že zgodaj v vrtec. V kmečki družini jim je krepila njihovo identiteto in se veselila, ko so se začeli razvijati njihovi značaji.

Na kmetijah je poleg telesnega dela potrebno tudi duševno! Da vse skupaj dobro funkcionira, mora imeti človek dober občutek za odnose z drugimi. Živeti skupaj z več generacijami je po Marijinem mnenju ravno za otroke zelo poučno. Otroci od najmlajšega do najstarejšega doživljajo, kako poteka življenje. Včasih pa je potrebno, da se malo umakneš ali postaviš svoje interese malo v ozadje – to je šola za življenje.

Po pristopu Avstrije k EU so pri Zundru mlečno produkcijo opustili in imajo zdaj krave dojilje. Cene mleka so tedaj padle, računi so se komajda izšli, zato je bilo treba krave skrajno izkoriščati, tako da se s tem načinom kmetovanja nista več mogla identificirati. Zato sta se z možem odločila za preusmeritev. Ta preobrat ni bil lahek, saj so imeli na kmetiji vse znanje o mlečni proizvodnji in kravah molznicah, zdaj pa se je naenkrat vse obrnilo. Poleg krav dojilj pa se na Zundrovi kmetiji ukvarjajo še z drugimi panogami, saj imajo tudi ovce, svinje ter piščance in kure. Poleg živine pa na poljih pridelujejo predvsem piro, buče in sončnice. Na domu prodajajo pirino moko ter bučno in sončnično olje.

Čeprav neposredna prodaja na domu zelo dobro deluje in so Zundrovi zelo zadovoljni z razvojem svoje kmetije, hodi Joza dodatno še na delo. Njegov redni dohodek marksikaj olajša, saj si z dohodki zgolj iz kmetovanja precej stvari ne bi mogli privoščiti.

Marija zelo obžaluje, da so kmetje in kmetice za svoje delo zelo slabo plačani. Tako trdo si služijo denar, a jim na koncu le malo ostane! Iz izkušenj ve, da so na malih in srednjih kmetijah velike finančne investicije le redko izvedljive brez stranskih dohodkov. Cene za kmečke proizvode so kratko malo prenizke! Mariji se zdi pomembno, da se na kmetiji sami osrkrbujejo. Imajo meso, moko, olje, sadje, krompir pa tudi zelenjavo z lastnega vrta.

Marija in Joza imata štiri otroke, ki jim posredujeta znanje o tem, kaj pravzaprav je kmetija: naravno pridobivanje hrane in vestno ravnanje z naravo. Za vse delo in ves trud na kmetiji dobiva Marija energijo predvsem iz svoje vere v Boga. Pravi, da je Bog njen najboljši prijatelj in da si brez vere ne bi mogla predstavljati življenja. Včasih, kadar ni imela energije in je bila duševno prazna, ji je ravno vera dajala veliko moči.

Poleg vere pa je tudi ljubezen gonilna sila – ljubezen do moža, otrok pa tudi do kmetije.

»Brez žensk na kmetijah ni življenja«