Kati Kert živi s svojo družino v Konovecah pri Pliberku. Skupaj z možem Petrom imata hčerki in sina. Kmetijo obdelujeta z možem in poleg tega oba hodita na delo. Kertovi se ukvarjajo s prašičerejo in poljedelstvom.

Kati je po poklicu negovalka ostarelih in je hodila na delo, še preden so se rodili otroci. Vedno si je želela, da bi ostala doma pri otrocih, dokler bi le šlo, ko pa bi bili večji, bi spet hodila v službo. Kati zdaj spet rada dela v svojem poklicu in pravi, da sta s poklicem in kmetijo doma povezani dve srčni želji.

Kmetovanje jo je vedno veselilo. V začetku, ko se je primožila na kmetijo, ji je bilo težko, saj se na kmetovanje ni spoznala. Ampak njen mož Peter ji je s svojim pozitivnim načinom vse razložil in jo spodbujal. Tako se je vsega naučila. Za Kati je poklic kmetice nekaj lepega, pravi zaklad. Veliko prednost kmetij vidi v tem, da je še možno živeti intenzivno družinsko življenje. Ko je bila doma pri otrocih in je bila predvsem kmetica, je najbolj uživala. Prepričana je, da je tudi družinsko življenje na kmetiji bolj kakovostno, ker je vsaj eden od staršev vedno doma.

Na ramenih kmetic sloni veliko dela: od nalog v gospodinjstvu, vzgoje otrok, dela v hlevu pa tja do oskrbovanja in negovanja staršev, starih staršev ali drugih oseb, ki živijo na kmetiji. Na žalost precejšen delež teh opravil navzven ni opazen. Kmetice pogosto mislijo, da so manj vredne od tistih, ki hodijo v službo. Prav iz tega razloga se Kati zdi zelo pomembno, da so kmetice ponosne nase in na vse, kar delajo in opravljajo.

Potem ko se je Kati primožila na Kertovo kmetijo, so v hiši živele tri generacije. To je doživljala kot nekaj zelo lepega – predvsem za svoje otroke. Uživala je, ko je videla, kako se dedek uči z njenimi otroki in jim bere iz knjig. Kadar so bili otroci z dedkom in babico, ji je bilo posebno lepo.

Kertovi so zelo verna družina. Skupaj molijo in skupaj hodijo v cerkev. Kati pravi, da je zanjo Bog tisti, ki jih vodi. Vera ji daje moč za vse. Podoben odnos ima tudi do narave: »Narava nam vse to da in mi smo dolžni iz tega nekaj narediti, ne pa opuščati naša polja!«

S tem prepričanjem se je vedno zavzemala tudi za generacijo starejših, ki mlajšim predajajo svoje kmetije. Kadar se v njenem prijateljskem krogu pogovarjajo o starejših na kmetijah in se kdo pritožuje nad delom na kmetiji, je njen odgovor: »Kdo ti pa podari od danes na jutri svoje premoženje kar tako? Tako trdo so delali z lastnimi rokami, vse so vam izročili, in ti nameravaš kmetovanje kar opustiti? To je tako, kot da si vsadil rožo, a je ne zalivaš!«

V tem smislu Kati upa, da bo tudi v prihodnje zadosti zagnanih kmetic in kmetov, ki bodo vzdrževali kmetije in skrbeli za našo zdravo naravo.

»S kmetijstvom in živalmi sva od nekdaj povezana.«