Janez Per, Perova domačija
Mengeš (SLO)

5JanezPer

»Kmet sem iz prepričanja in ljubezni do domače zemlje!«

5JanezPerCBJaneza Pera poznajo mnogi kot člana Alpskega kvinteta, ki je med mednarodno najbolj znanimi slovenskimi ansambli narodnozabavne glasbe. Z Alpskim kvintetom je Janez med drugim prepotoval Avstrijo, Nemčijo in Švico. Slovensko narodnozabavno glasbo so ponesli v še tako oddaljeno vas. Pri tem je Janez spoznal številne prijatelje in si nabral veliko izkušenj. Kot profesionalen »muzikant« je domači Mengeš večkrat zapustil za več mesecev, preden se je s turnej vrnil na domačo kmetijo. Ja, poleg uspehov na področju glasbe je Janez strasten kmet in vseskozi kmetuje sredi Mengša. »Moj oče je imel tukaj kovačijo in poleg nje majhno kmetijo za samooskrbo. Taka je bila pri nas tradicija pri vseh mojih prednikih, vse do mene. Živimo sredi Mengša in kovačija je le- žala centralno. Spomnim se še, kako se je, ko sem bil še otrok, pri nas srečevala vsa vas in čakala, da bo oče končal z delom,« pripoveduje Janez. Ker so časi za kovače postajali vedno težji in je oče videl, da ta obrt nima prave prihodnosti, je Janeza spodbujal, naj se izuči v drugem poklicu. Postal je kovinostrugar, čeprav je tudi očetu vedno rad pomagal in se s kovačijo z veseljem ukvarjal. Porodila pa se je tudi druga želja. »Spominjam se, ko sem še kot otrok tekal za godbo, kadar je korakala po Mengšu. Trobente so me fascinirale in kadar je godba igrala za ples – taka je bila tedaj navada, preden so se začeli pojavljati kvarteti in kvinteti – sem bil jaz sredi trobent,« pripoveduje Janez. Kasneje se je v glasbeni šoli učil igrati baritonski rog in bil že konec 1950-ih let član godbe v Meng- šu. Poleg roga igra tudi pozavno in kontrabas in je od leta 1970 član Alpskega kvinteta. »Z Alpskim kvintetom smo igrali profesionalno. S temi dohodki sem lahko obnovil kmetijo, sezidali smo nov hlev in popolnoma obnovili stanovanjsko hišo. Kmetijo smo povečali s štirih hektarjev obdelovalne zemlje na dvajset. Ker sem bil veliko v Avstriji in Nemčiji, sem marsikaj videl tudi na področju kmetijstva. Veliko kmetijskih strojev sem uvozil iz Avstrije. Prvo, kar sem si privoščil, je bil traktor Steyer 18, letnik 1972 in ga imamo še danes,« se nasmeji Janez. Ostal pa je zvesti član mengeške godbe, čeprav igra danes pri veteranih, kjer se srečujejo glasbeniki starejši od 50 let. Razvoj domače kmetije je bil vedno pomemben cilj in glavna naloga, kadar je bil Janez doma. Kmetijo je vsa leta vodil skupaj z ženo Jožico, ki sama sicer ni prišla s kmetije, vendar se je pri Perovih vsega naučila. Vozila je traktor, molzla krave in prijela za delo povsod, kjer je bilo potrebno. Jožici in Janezu so se rodili trije sinovi- Primož, Boštjan in Janez. Tudi oni so vedno pomagali in skrbeli z mamo, da je vsak dan vse lepo teklo, kadar je oče bil na turneji v tujini. »Prej sem kvintet tudi vozil in včasih sem bil vso noč na cesti, da smo se spet varno pripeljali domov. Ko sem prestopil domači prag, sem se večkrat takoj preoblekel in sedel na traktor. Seveda sem bil zaspan in dobro je bilo, da sem se vozil po travniku in ne po cesti, toda obenem mi je bilo delo na kmetiji sprostitev. Kot kmet si povezan z domačo zemljo in veliko truda je za tem, da ohranjaš kulturno krajino. To me je vedno veselilo,« pripoveduje Janez, ki visoko ceni delo malih kmetov. Kmetija pa je pomenila tudi ekonomsko svobodo: »Ko sem bil z Alpskim kvintetom v tujini, sem se včasih tudi vprašal, kaj, če se nam kaj zgodi? Pomirilo me je dejstvo, da je doma kmetija, od katere bo družina lahko živela. Bogu hvala, vedno smo se srečno vrnili.« Perovi se med sabo dobro razumejo, pod eno streho živijo tri generacije, skupno enajst ljudi. Svoj dom sta si na domačiji ustvarila tudi dva sinova s svojima družinama in danes za živahnost skrbijo vnuki in vnukinje. Perova kmetija je sredi Mengša, v mestu. »Dejansko smo postali mestna kmetija. Kjer so nas prej obdajali travniki in polja, so danes bloki in je vse pozidano. Mesto se širi, kar seveda za kmeta ni vedno enostavno. Na kmetiji se ukvarjamo s pridelavo mleka in veliko imamo poljščin, pridelamo razna žita, oljno ogrščico in koruzo. Jožica dela skuto in večino naših domačih dobrot lahko prodamo kar od doma, v tem je velika prednost, če si sredi mesta,« pravi Janez. Za prihodnost si Janez želi predvsem zdravja in da bi se na domu še naprej tako dobro razumeli. Zelo lepo se mu zdi, da imajo vsi vedno nekaj skupnega, o čemer se lahko menijo. »Ali se pogovarjamo o kmetiji in kaj je treba narediti, pripraviti, ali pa govorimo o glasbi. Vsi najini otroci, tudi snahe in vnuki igrajo instrumente ali pojejo. Glasba nas spremlja in je nekaj našega. Lepo se mi zdi, da nam skupnega pogovora ne zmanjka. Če bo tako tudi v bodoče, nam bo lepo!«