Marinka živi s svojo družino na majhni gorski kmetiji v Slovenjem Plajberku. Po nepričakovani smrti njenega očeta sta se Marinka in njen mož Jürgen odločila, da se z družino preselita na Koroško in skupaj z Marinkino mamo obdelujeta domačo kmetijo, ki je posvečena govedoreji.

Marinka obdeluje značilno gorsko kmetijo. Površine so precej strme in delo v hribih je zelo naporno. Travnike popasejo krave dojilje ali pa jih pokosijo s tako imenovanim ›Mähtrackom‹ in motorno kosilnico. Ko pri Marinki sušijo seno, pomagajo vsi. Tedaj pokličejo sestre in brate in vsak grabi ter pomaga pri spravljanju sena.

Nekaj površin lahko pokosijo le s koso. Pri tem pomagajo sosedje, ki za dober zajtrk pokosijo najbolj strme površine. To je Marinki zelo všeč. Pravi, da je pri njih doma še možno poklicati sosede oziroma vaščane na pomoč, in vsak pomaga drugemu.

Ko se je Marinka vrnila na kmetijo, je najprej spremenila konvencionalni način kmetovanja v ekološkega. Marinka meni, da je za gorsko kmetijo to edino smiselno, saj so od nekdaj kmetovali na naravni način, zakaj pa se ne bi tudi imenovali ekološka kmetija.

Marsikdo pozna Marinko kot zbornično svetnico Skupnosti južnokoroških kmetic in kmetov (SJK) v Koroški kmetijski zbornici. Pri SJK je postala aktivna, ker se ji zdi zastopstvo žensk na področju kmetijstva zelo pomembno, še bolj pa zastopstvo žensk v slovenskih strukturah. Meni, da je tudi dandanes veliko kmetic slej ko prej zapostavljenih na kmetijah in da bi bilo treba kmeticam nujno zagotoviti lasten dohodek. Pri srcu ji je, da bi bilo delo kmetic v javnosti priznano in da bi se v kmetijskih krogih vsi zavedali tega, kaj vse delajo in prispevajo ženske.

Za SJK si želi, da bi v njej v bodočnosti nastal tim žensk, ki bi bile v skupnosti spet aktivne. Tako je bilo že nekaj let poprej in upa, da bo to mogoče spet poživiti. Žene naj bi same predstavile svoje ideje in misli, saj jih je le tako mogoče dobro zastopati.

Samoumevno mora biti, da so kmetice na kmetijah samostojno pokojninsko zavarovane. Poleg teh zadev pa je treba po Marinkinem mnenju rešiti tudi vprašanje solastništva na kmetijah.

Tam, kjer oba – mož in žena – delata na kmetiji, bi bilo pravično, da sta oba tudi lastnika kmetije. Marinka meni, da sta s tem dejstvom povezana tudi sožitje na kmetijah in seveda tudi identifikacija s kmetijstvom.

Vse te teme želi še podrobneje predstaviti v okviru SJK in se veseli, če se bo več žensk pripravljenih vključiti v to delo.

V prihodnosti si želi uresničiti še marsikaj na kmetiji v Slovenjem Plajberku in se veseli, da bo s svojimi idejami lahko izkoristila njene potenciale.