Inge je dokončala Višjo šolo za gospodarske poklice v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu in se je potem najprej zaposlila pri podjetju Billa. Ko pa se je zanjo začel

zanimati Toni, je postalo jasno, da bo postala kmetica. Ker prihaja tudi sama iz kmečke hiše blizu Kališnikove kmetije v Selah in je dela na kmetiji vajena od otroških nog, se je dobro zavedela, kaj jo čaka. Biti kmetica pomeni zanjo, da ima veliko osebno svobodo in možnost, da samostojno odloča in ureja delovni in prosti čas.

Pri Kališniku so v kmečko življenje vključeni tudi otroci. Inge meni, da se otroci že zelo zgodaj privadijo na to, da je treba prijeti za delo. To se jim zdi tudi samoumevno. Prepričana je, da številni otroci nimajo te možnosti in zapravijo veliko časa z računalniškimi igrami in pred televizijo. Kot kmetica ima otroke okoli sebe. Zaposlene ženske so prisiljene, da svoje otroke že navsezgodaj vozijo v vrtec in upajo, da bo otrokom kdo drug posredoval vrednote, ki jih po Inginem mnenju najbolje posreduje družina sama. S tega vidika so zanjo kmetice v zavidljivem položaju. Kadar pa pomisli, da druge ženske prihajajo domov štirinajstkrat na leto s plačo in si privoščijo to in ono, se ji včasih zahoče, da bi bila na njihovem mestu.

Inge, Toni in otroci so si naloge razdelili. Med letom so obdobja, ko se nabere res veliko dela – predvsem tedaj, ko se križajo šola, hlev, gospodinjstvo, delo v gozdu in še kaj drugega. Veliko časa zavzame pripravljanje gozdnih cest in poti. Odkar se je Inge primožila na kmetijo, so zgradili že nekaj kilometrov novih gozdnih poti, ki so nujno potrebne za brezhibno delo v gozdu. V teh napornih časih vsakdo ve, da mora zagrabiti za delo, in ne čaka, da ga bo opravil kdo drug namesto njega. So pa tudi obdobja, zlasti v počitnicah, ko so otroci doma, živina je na paši, delo v gozdu miruje in se čisto mirno lotijo kakega dela.

Kališnikova kmetija je gorska kmetija in je velika 126 hektarjev. Od tega je 110 hektarjev gozda in približno 16 hektarjev obdelovalne površine.

»Res je, da je na gorskih kmetijah več ročnega dela, ker neuglajenih in strmih pobočij s stroji ne moremo obdelati,« pravi Inge. Tako pokosi Inge majhne površine s koso sama, kadar pa so površine večje, jim pomagajo kosci.

Gozdarstvo ureja v glavnem Toni. Inge je sicer opravila nekaj tečajev za gozdarjenje, a z gozdom se ukvarja bolj ob robu. Z njim jo povezuje predvsem lov, ki je zanjo prav posebno razvedrilo. Kališnikovi imajo lastno lovišče in ko je čas za lov, hodi Inge rada na prežo.

»Ženske z drugimi poklici dobijo plačo štirinajstkrat na leto. Kmetice tega nimamo.«