Franz in Milka Kropiunig
kmetija pri Pulharju
Prtiče, Hodiše/Pertitschach, Keutschach

12FranziMilka-inMichaelKropiunig

»Visoko cenimo raznolikost kmetijstva!«

12FranziMilka-inMichaelKropiunigCBV Prtičah pri Hodišah je Pulharjeva domačija družine Kropiunig. Danes ima kmetijo v najemu sin Michael, desetletja pa sta vodila kmetijo Franzi in Milka. Kmetija šteje štiri hektarje travnikov in polja ter 8,5 hektarja gozda. Pri Pulharju se je rodila Milka in ko ji je bilo dve leti, ji je umrl oče, ki ji je zapisal kmetijo. »Ni bilo enostavno zrasti v gotovosti, da bom kmetica in mlada Pulharca. Pot v nadaljnje šole mi je bila zaprta, zaključila sem osemletno ljudsko šolo, vedno pomagala na kmetiji in po šoli ostala doma. Tako je bilo tedaj,« se spominja Milka, ki je tesno povezana z domačo zemljo. Franzi se je od Kruščeve domačije v Velinji vasi pri Bilčovsu priženil k Pulharju in že kmalu sta z Milko začela kmetijo obnavljati in ji dajati nova težišča. Franzija je na kmetiji vedno očaralo dejstvo, da si lahko podjeten na mnogih in zelo različnih področjih. Nekoč je bil Pulhar govedorejska kmetija z desetimi kravami molznicami in mladim govedom. Oddajali so mleko mlekarni in imeli nad 40.000 litrov mlečnega kontingenta. »To so bili časi, ko je pri nas še vsak kmetoval. Za razvoj smo nujno potrebovali površine za najem in prispeli smo do točke, ko teh površin ni bilo več na razpolago. Danes se je polo- žaj obrnil, kmetov je vedno manj in površin je na pretek. A ob koncu 1980-ih let in v 1990-ih letih je pri nas še vsak sam kmetoval, tedaj te močne strukturne spremembe v kmetijstvu še ni bilo,« pripovedujeta Franz in Milka. Že zgodaj sta za svojo čredo uredila hlev s prosto rejo in molziščem. S tem je delo za Milko bilo precej oljašano. S pristopom k EU so se okvirni pogoji za kmete znatno spremenili. Ker ni bilo na razpolago dodatnih površin, so Kropiunigovi začeli razmišljati o alternativah. V tistem času sta se tudi sinova Michael in Martin izu- čila v svojih poklicih in pokazala se je možnost, da se zaposlita doma. »Leta 1997 smo se odločili, da s pridelavo mleka nehamo in živino prodamo. Kupili smo žago, s katero smo potovali na delovišča. Tedaj je še bilo tako, da so kmetje šli v gozd in po načrtu posekali drevesa za konstrukcijski les in deske. Običajno je bilo, da se stavbe – bodisi hlevi ali hale – postavijo z medsosedsko pomočjo. Ko so hlodi bili pripravljeni, smo se pripeljali z žago in po načrtu nažagali potreben les, včasih pa smo tudi pomagali pri postavljanju poslopij. Danes je drugače. Delovnih sil na kmetijah skoraj ni več, konstrukcijski les tudi na kmetijah dokupujejo in gradijo v glavnem stavbe s kovinsko konstrukcijo ali lepljenim lesom,« pripoveduje Franz. Čeprav so se časi spremenili, je žaga ostala. Danes ne potuje več, kmetje in lastniki goznih parcel pa pripeljejo svoj les in Kropiunigovi jim nažagajo deske in konstrukcijski les. Po želji pridejo Kropiunigovi hlode tudi iskat na dom in strankam po opravljenim delu vrnejo žagani les. Skozi vsa leta je Franz preko strojnega krožka delal usluge drugim kmetom. Zelo mu ugaja delo s stroji, predvsem pa, ker jih tudi sam zna popraviti. Pri Pulharju je veliko takih strojev, ki jih je Franz sam sestavil in razvil. Tako je vse prikolice za prevažanje sekancev naredil Franci sam, sam pa si je izdelal tudi eno prvih kurjav na sekance na Koroškem. Danes stoji na kmetiji že stroj za mletje koruznih storžev, ki so odpad pri žetvi zrnate koruze, storži pa postanejo material za segrevanje ali pa za izolacijo. Inovativnih idej pri Pulharju ne zmanjka! Poleg žage ima kmetija sedaj več ekonomskih stebrov. Po eni strani je to pridelava sekancev za prodajo in za lastno ogrevanje, s katerim segrevajo tudi sosednje hiše. Dodatno ponujajo posek lesa in imajo na razpolago tudi lastno žičnico za delo v gozdnih strminah. Že od zgodnjih 1980-ih let pa imajo kombajn, s katerim delajo usluge vse poletje in jesen. »Svoj prvi kombajn sem kupil leta 1981. Dobil sem ga poceni, ker je izgorel, a jaz sem bil prepričan, da ga bom lahko popravil. Po treh mesecih mi je uspelo in začel sem z žetvijo na naših poljih in pri drugih kmetih,« pripoveduje Franz. Pulharjevi svojih površin niso dali v najem. Na poljih, ki obsegajo približno dva hektarja, pridelujejo stare vrste žita za peko kruha. Na poljih rastejo ajda, pravrsta rži in pira. »Bila sem prva tukaj pri nas, ki sem se začela ukvarjati s piro. Ko smo prodali živino, sem svojim moškim na kmetiji postavila pogoj, da moramo ohraniti naša polja. Ubogali so me in od takrat jih vedno posejemo s temi starimi žiti. Doma je Franzi pripravil primerne prostore, kjer žita čistimo, luščimo piro in jih meljemo. Vse stroje za to je Franzi predelal, popravil in jih prilagodil za naše potrebe. Iz moke spečemo kruh in ga tudi prodamo. Vsako leto pa shranimo dovolj semena za setev v naslednjem letu. Dejansko smo na tem področju neodvisni. Imamo kruh najvišje kakovosti in žito z najvišjo rodovitnostjo,« pripoveduje Milka. Vse to znanje ponuja Milka tudi drugim, saj je že marsikoga naučila, kako peči domač kruh iz domačega žita.