»Med generacijami je treba veliko govoriti!«

Erwin in Simone Kofler sta gospodarja na Irgelejevi domačiji sredi Trebinje pri Šentilju v občini Vrba. Skupaj s sinom Leonhardom in mamo Irmgard skrbita za kmetijo, ki je daleč čez občinske meje znana
zaradi pridelave krompirja. Poleg tega se zelo uspešno ukvarjajo s prirejo mleka in štejejo med najbolj uspešne mlečne kmetije na Koroškem. Pri Irgeleju obdelujejo 60 hektarjev poljskih površin, od katerih na petih hektarjih pridelujejo kropmpir v petletnem kolobarju. V odprtem hlevu s prosto rejo in molziščem, zgrajenim leta 1999, imajo 40 krav molznic pasme red holstein, s povprečno laktacijo 12.000 kg mleka na kravo. Torej zelo uspešna kmetija, za katero stoji družina, ki je med seboj tesno povezana. »Dela na kmetiji opravljamo vedno vsi skupaj in vsak prevzame svoje naloge. Pri košnjah se poslužujemo
kmetijskih uslug in vso pripravo silaže prevzame podjetje, katerega prav za to najamemo. Od junija do septembra smo stalno na poljih, ali pri žitih in koruzi ali pri krompirju. Vedno je treba opazovati, ali se pojavijo kakšne bolezni in pri krompirju seveda zatirati koloradarja. Poletni meseci so zelo intenziven čas na kmetiji. Narava ti ves trud poplača, čeprav so letine različne; kadar na enem področju pridelamo manj, pa drugje pridelamo več,« pripoveduje Erwin. Družina Kofler je zelo zadovoljna s tem, da ima dva močna ekonomska stebra na kmetiji. Ne morejo si predstavljati kmetije brez živinoreje, ki je važna podlaga za poljedelstvo in ohranjanje rodovitnosti tal. Z delom napolnjen čas pa je poleti, ko v juniju dozori zgodnji krompir. Sezona krompirja traja do konec septembra. Ko je krompir pobran, ga je treba prebrati in skladiščiti. Zato so Koflerjevi preuredili stari hlev, v katerem so optimalni klimatski pogoji za skladiščenje krompirja. S krompirjem so se pri Irgeleju že ukvarjale tri prejšnje generacije. »Pri krompirju se je veliko spremenilo v genetiki semenskega krompirja in pri mehanizaciji. Danes uporabljamo vrste, ki so zelo donosne in primerne za naše podnebje. Pobiranje krompirja danes prevzema kombajn, ki smo ga kupili skupaj s sosedom.« Skozi leta se je ciljna skupina kupcev zelo spremenila. Prej so bili glavni kupci gostinci, ki so kupovali več sto kilogramov krompirja na leto, danes pa se krompir v večji meri prodaja gospodinjstvom v manjših količinah. Prej so skladiščila krompir gospodinjstva sama, danes ga kupujejo v manjših količinah in ga je treba skladiščiti na kmetiji. Prej je bil krompir razprodan
do božiča, danes ga prodajajo celo leto. Krompir z Irgelejeve kmetije lahko kupimo tudi v lokalnih trogovinah, ki vedno bolj podpirajo lokalne proizvajalce. Vsako leto pa je družina Kofler tudi prisotna na prazniku krompijra v Bilčovsu, ki ga prirejajo vedno prvo nedeljo
v septembru. Za prihodnje si želijo Koflerjevi, da bi kmečki proizvod imel spet pravično ceno. Pri prodaji krompirja vidijo, da je potrošnik pripravljen plačati višjo ceno za kakovostni domači proizvod. »Družba nas postrani gleda zaradi ogromnih subvencij, ki gredo v kmetijstvo. Samo malo ljudi ve, da od teh denarjev pride le delček na kmetije. Predvsem pa nas jezi, da so subvencije sploh potrebne. Za zdravo kmetijstvo potrebujemo
pravične cene, ki naj jih plačajo predelovalna industrija, trgovina in potrošnik. Potem javnih podpor ne bo treba,« je Erwin
prepričan. Z velikim angažmajem in polno energije se v kmetijski vsakdanjik pri Irgeleju vključuje sin Leonhard. Po maturi na kmetijski trgovski akademiji v Althofnu se je glavnopoklicno zaposlil na kmetiji, katero bo nekoč prevzel od staršev. Erwin in Simone ga aktivno vključujeta v vse procese načrtovanja in odločanja. »Mladim moramo biti zgled. Že kot otroku sva mu skušala prikazati lepote kmetijstva. Prepričana sva, da tudi vzgoja vpliva na to, če toliko mladih ne vidi perspektive v kmetijstvu, saj jim pogosto starši ne posredujemo pravega odnosa.« Leonhard si drugega poklica ne bi mogel predstavljati in vsako delo se mu zdi zelo zanimivo. Veseli ga, da lahko udejanji tudi svoje ideje in ga starša pri tem podpirata. Tudi starša poudarjata potrebo stalne komunikacije med generacijami. »Najvažnejše se mi zdi, da se vedno pogovoriš. Seveda ima vsaka generacija svoj pogled na danosti. V pogovoru pa se lahko najde skupna pot,« je prepričana Simone. Na vprašanje, zakaj so tako uspešni, sta si Erwin in Simone edina: »Osebno zadovoljstvo je osnova našega uspeha!«