Družina/Familie Vauti
kmetija pri Kajžniku
Replje, Pliberk/Replach, Bleiburg

Vauti

»Sami si postavljamo prioritete za življenje!«

Irena in Hanzej Vauti sta doma na Kajžnikovi kmetiji v Repljah pri Pliberku. Kajžnikovi so se osredotočili na prašičerejo in poljedelstvo. Skozi leta so kmetijo povečali in prašičerejo izgradili. Kot edini fant med šestimi otroki je Hanzej že od mladih nog bil predviden za kmeta. Kmetijo je od svojih staršev prevzel leta 1998 in že tedaj je bila prašičerja glavna panoga. Ko je doraščal, so pri Kajžniku imeli tudi govedo, toda pri kmetiji ni bilo kontingenta za mleko in s tem je bila donosnost govedoreje prenizka, da bi jo izgradili. Po poklicu je Hanzej izučen tesar. Petnajst let je hodil na delo in zelo dobro pozna vsakdanjik delavcev. »Ker sem hodil na delo, zelo dobro vem, kakšno svobodo mi daje kmetija. Ne bi pa si mogel predstavljati obojega, da hodim na delo in doma kmetujem. Mislim, da bo teh kmetij vedno manj, saj se moraš danes stoodstotno odločiti za kmetijstvo. Biti na dveh deloviščih gotovo ni enostavno in pomeni velik pritisk,« je Hanzej prepričan. Kajžnikovi kmetujejo danes v zaprtem prašičerejskem krogu, kar pomeni, da so prašički od skotitve do konca pitanja na isti kmetiji. To je postalo mogoče, ko so leta 1997 od soseda lahko odkupili hlev, ker je ta svojo kmetijo preusmeril v drugo kmetijsko panogo. S tem so se lahko razširili in razvili dve produkcijski panogi. V enem hlevu imajo dojilne svinje z malimi prašički, v drugem pa prašiče, ki jih pitajo, dokler jih ne prodajo preko skupnega kmečkega združenja BVG ali pa mesarjem v podjunski regiji. »V prašičereji se je v zadnjih štiridesetih letih veliko spremenilo. Cene za prašiče so vedno bile liberalne in navajeni smo bili nihanja cen, ki so bile vedno podvržene raznim ciklusom. Žal je cenovni pritisk v zadnjih letih močno narasel in naša prednost je v tem, da imamo od dojilnih svinj do pitanega prašiča vse,« pravi Hanzej. Pri Kajžniku imajo 50 dojilnih svinj in skozi leto spitajo okrog 950 prašičev. Aktualne razvoje v kmetijstvu Irena in Hanzej spremljata tudi kritično. »Ravno v prašičereji je pritisk zelo močan, ker uvažajo zelo veliko živih prašičev, ki jih zakoljejo v Avstriji. Za konzumenta in tudi za nas proizvajalce s tem nastane velika ne-transparenca in vse to vpliva na cene in seveda tudi na razvoj naših kmetij. Uvažati bi morali meso in ne živih živali,« v tem vidi Hanzej veliko zlorabo domače proizvodnje. Podobno velja za poljedelstvo. Kajžnikovi skušajo kmetovati čimbolj sonaravno in današanji razvoj z vedno višjo koncentracijo škropil in dodatkov pri setvi žit in beljakovinskih rastlin spremljajo zelo kritično. »Kdo od potrošnikov pa ve, da je danes h konvencionalni soji treba dodajati posebno sredstvo pri setvi, da seme sploh vzkali. Kje je tukaj sonaravno in trajnostno kmetijstvo? Kje je tukaj transparenca za nas kmete in seveda za potrošnike?« se sprašuje Hanzej. Življenje na podeželju in na vasi Vautijevi zelo visoko cenijo. Povezanost z domačimi ljudimi je velika in tudi kmečko življenje se je v Repljah skozi leta ohranilo, saj je v vasi zelo veliko aktivnih kmetov, ki so se osredotočili na različne panoge. Tudi za otroke je to nekaj lepega, ko lahko doraščajo na vasi. »Naši otroci lahko obiskujejo ljudsko šolo v Vogrčah in tudi vse nadaljevalne šole so v bližnji okolici. Za ohranjevanje našega podeželja pa je po našem ljudska šola v Vogrčah izredno pomembna, saj bistveno oblikuje lokalno vaško in farno življenje. Z otroki je prisotno življenje in z njimi se kraji razvijajo. Zaradi tega se za obstoj naše šole tudi borimo in ne uvidimo, zakaj naj bi jo nam zaprli,« sta si Irena in Hanzej edina. Prepričana sta, da z velikimi šolskimi centri podeželje zgublja bistven faktor razvoja in zakoreninjenost z domačimi kraji s tem deloma izginja. Prednost življenja in dela na kmetiji je za Ireno in Hanzeja v glavnem v preživljanju skupnega življenjskega časa s partnerjem oziroma z družino. »Midva z veseljem opravljava delo skupaj. Pri delu in tudi v prostem času imava čas za pogovor, za skupno razmišljanje in za skupno vzgojo najinih otrok,« pravi Irena. Otroci Magdalena, Katarina in Matjaž so v kmetijsko življenje vključeni in družina je navajena skupaj poprijeti za delo. Tudi Hanzejeva mama Amalija še pomaga, čeprav ima že več kot 80 let.  »Otroci imajo pri nas tudi svoje odgovornosti in skušava jim biti vzor v tem, kako lepo je življenje na kmetijah. Veselje posredujemo starši otrokom. Zavedati se moramo, da imamo samo eno življenje in sami se odločamo za svoje cilje, za svoje prioritete in svoje meje zmogljivosti!« z nasmehom zaključi Hanzej.