Družina/Familie Rutter
kmetija pri Donišu/Donischbauer
Orlača vas, Velikovec/Arlsdorf, Völkermarkt

DruzinaRutter

»Pri Donišu držimo vse generacije skupaj!«

Doniševa kmetija družine Rutter stoji v Orlači vasi pri Velikovcu. Danes vodita kmetijo Johannes in Katrin, ki sta se osredotočila na prašičerejo in govedorejo. Glavni dohodek prihaja iz zaključene prašičereje, ki obsega 45 dojilnih svinj in 600 do 800 pitancev na leto. Dodatno imajo na leto deset telic za pitanje, služijo pa predvsem ohranjanju sadovnjaka in travnikov okoli domačije. »Ko vidimo mlado govedo, ki se sproščeno pase v sadovnjaku pred našimi okni, si spočijemo možgane. Včasih je treba uživati v takih trenutkih!« se smeje Johannes. Rutterjevi so dolga leta sloveli po svojih mesnih izdelkih, saj je kmetija bila do leta 2003 usmerjena v direktno prodajo mesa. »To je bil čas, ko smo vsaka dva tedna zaklali šest prašičev. Vsi smo bili vpreženi v delo doma. Višek dela je bil vedno za božič in za veliko noč. In to me je vedno motilo, saj nismo več prišli do miru!« pripoveduje Johannes iz preteklosti. Nadaljevati z direktno prodajo torej ni bila opcija za mladega prevzemnika, ki je z najemom kmetije takoj prenehal s predelavo mesa. Čeprav imajo doma klavnico in vse prostore za predelavo, Johannesu nikoli ni bilo žal za ta korak. »Kot otrok sem že vedel, da hočem postati inštalater. Najprej sem obiskoval kmetijsko šolo Goldbrunnhof in se nato izučil v poklicu, ki sem si ga tako želel. Danes delam 25 ur na teden v službi in ostali čas na naši kmetiji,« pravi Johannes. Kombinacija poklica in kmetovanja mu zelo ugaja in spretnosti iz obeh poklicev mu pridejo zelo prav. Vse skupaj obdelujejo Rutterjevi 40 hektarjev obdelovalne površine, od tega je šest hektarjev travnikov, ostalo so polja. Pridelke večinoma porabijo za prašiče, kadar pa je dobra letina, pa nekaj žita ali koruze tudi proda. Za Doniševo kmetijo je bližina mesta Velikovec poseben izziv. »Kar nekaj površin, ki jih imamo v najemu, je sredi mesta in seveda stanovalcem v bližini ni vedno po volji, kadar razvažamo gnojevko ali trosimo gnoj. Tudi škropljenje vedno kritično opazujejo. Vsa dela skušamo opraviti ob pravem času in tudi s čim manjšimi negativnimi učinki za sosede, toda delo moramo opraviti in nimamo druge izbire. Kmetovati v mestu ni enostavno,« pripoveduje Johannes. Delo na kmetiji si družina razdeli. Zelo veliko dela opravljata še Johannesova starša Antonija in Johannes st. »Starša nas povsod podpirata in radi delamo skupaj. Zelo dobro se razumemo in se ujemamo pri delu. Starejša generacija ima na kmetijah izredno veliko izkušenj in znanja, ki si ga pridobiš le z leti. Zakaj bi se tega ne poslužili? Oče še danes skrbi za krmljenje in delo s svinjami dojiljami in prašički. Da lahko hodiva oba v službo, je zasluga staršev!« pripovedujeta Katrin in Johannes. Katrin je po poklicu negovalka za stare ljudi in dela pri Rdečem križu kot mobilna oskrbovalka. »Poklic mi je zelo všeč in rada hodim v službo. Zelo sem povezana s starejšo generacijo in tudi tukaj pri nas na domu to živo vez med generacijami živimo!« pravi Katrin. Kmetovanje je za vse Rutterjeve nekaj lepega in posebnega. Opazovati, kako žival uspeva v hlevu in kako na poljih rastejo posejana žita in koruza, to je za Johannesa pravi užitek in posebnost v kmetijstvu. »V kmetijstvu smo stalno priče tega, kaj narava zmore, in to mi je v največje veselje pri vsem delu!« Tudi otroci Fabian, Johannes in Leonhard so v življenje na kmetiji aktivno vključeni. Fabian je najstarejši in se uči kot vajenec za klepar in krovec, mlajša brata, Johannes, star 10 let, in Leonhard, 4 leta, pa sta še bolj deležna vsakdanjika na kmetiji in prevzemata že manjše odgovornosti. Najmlajšemu Johannesu – saj so trije pri hiši – je najbolj pri srcu triletni osel Theo. Leonhard je najraje v hlevu pri živalih skupaj s starim očetom ali atijem Johannesom. Ko je čas za v hlev, je že oblečen v delovno obleko in čaka, da gredo k prašičem in telicam. Katrin in Johannes uživata, ko vidita, kako je otrokom na kmetiji lepo. Zavedata se, da to ni povsod tako in sta staršema zelo hvaležna.  Na kmetijskem področju si želita, da bi cene v prašičereji bile stabilnejše in bi omogočale kmetom spet načrtovanje investicij in dobro gospodarjenje. Že nekaj let je vse drugače in to izvaja na prašičerejo velik pritisk. Za prihodnost si želita, da bi kmetija še malo rasla in bi kmetovanje pri Rutterjevih bilo tudi za naslednje generacije zagotovljeno.