“Z našo kooperacija ohranjamo dve kmetiji!”

Če na jugu Slovenije prečkamo Babno polje in tam prestopimo mejni prehod, se na Hrvaškem znajdemo na območju Gorskega Kotarja. Tukaj se je ohranila slovensko govoreča manjšina s svojim posebnim kotarskim narečjem. V lastnem Slovenskem kulturnem društvu v Prezidu, ki je leta 2017 praznovalo svojo deseto obletnico, skrbi za živo domače slovensko kulturno in družbeno življenje. Pred nekaj leti se je kulturnemu društvo pridružila tudi Kmečka izobraževalna skupnost (KIS) Gorski Kotar, ki je svoje delo posvetila pospeševanju slovenskega kmetijstva na tem območju, ki ga zaznamujejo zelo ostre zime z močnim vetrom in mila poletja, a tudi z visokimi temperaturami. Vse to vpliva na kmetijske panoge in glavna naloga KIS v Gorskem Kotarju je, razvijati nove in dodatne možnosti kmetijskih dohodkov v tej regiji. Med drugim so zgradili v zadnjih letih rastlinjak in začeli s pridelavo zelenjave – kot primer za dopolnilno dejavnost in dobro prakso. Temu primeru je sledilo medtem že nekaj kmetij, ki se sedaj tudi ukvarjajo s prodajo zelenjave. Ker ležijo kraji v Gorskem Kotarju na višini med 700 in 900 metrov nad morsko gladino, je to prava kmetijska inovacija, katero so realizirali skupaj s kmetijsko svetovalno službo Slovenije in slovenskim Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Poleg zelenjadarstva so se posvetili še čebelarstvu in zgradili čebelnjak in učno pot o čebelah in medu. Novi projekt KIS Gorski Kotar je realizacija vzorčne kmetije, ki bo imela svoje težišče na področju turizma. KIS Gorski Kotar svoje delovanje razvija tudi kot članica v združenju AGRASLOMAK, v katerem sodelujejo vse slovenske zamejske kmetijske organizacije. Poleg realizacije projektov za spodbujanje kmetijstva v tej obmejni regiji, povezuje KIS Gorski Kotar slovenske kmete in kmetice in jim ponuja svojo infrastrukturo za medsebojno in čezmejno povezovanje. Med temi kmeti in kmeticami je Anita Pintar, ki si je s svojim možem Brankom in otroki Diano, Hrvoja in Marijo v Čabru uredila tipično kotarsko kmetijo in se pred leti začela ukvarjati s sirarstvom. Z veliko ljubeznijo sta obnovila staro kmečko hišo pri Dragarju in uredila majhno sirarno s primernimi prostori za predelavo in zorenje sirov »Činkl«. »Našemu siru sem dala to ime, ker sem se na Dragarjevo domačijo primožila in so naše krave na kmetiji mojih staršev pri Činklu nekaj kilomotrov stran od tukaj. Tam sem prej molzla krave in skupaj s starši skrbela za kmetijo. Pred nekaj leti pa se je na dom vrnila moja sestra Adrijana in začeli sva razmišljati o skupnem projektu. Iz tega je leta 2011 nastala kooperacija med Činklovo in Dragarjevo kmetijo. Adrijana skrbi za čredo in molžo pri Činklu, jaz pa mleko potem pri Dragarju predelujem po starih receptih moje babice in izdelujem tudi sir s čemažem, „Čabranski šrkripavac“, skuto in jogurte. Tako imava obe nekaj od tega in si zagotoviva družinske dohodke za dve družini,« pripoveduje Anita. Dejansko je taka kooperacija v Gorskem Kotarju edinstveni primer, kako na zelo preprost način ohraniti majhno strukturirano kmetijstvo in si pametno razdeliti dela in odgovornosti. Pri Činklu so vse površine arondirane in govedo se poleti pase na travnikih, pozimi pa jih krmijo samo s senom, saj iz senenega mleka nastanejo najboljši siri. Poleg tega imajo pri Činklu tudi koze, prašiče in kure nesnice, vse v prosti reji in zelo naravno. Mleko prihaja od krav pasme holstein in sivega goveda. Na dan pa namolzejo 150200 litrov mleka za nadaljnjo predelavo. Vsega skupaj obdelujejo 20 hektarjev travnikov in šest hektarjev gozda. »Ker mejimo na Kočevje, se pri nas kdaj pa kdaj pojavijo tudi medvedi in moramo živeti s tem dejstvom. Sicer pa je kmetijstvo pri nas zelo na tleh. Če si sam ne najdeš kakšno nišo, je skoraj nemogoče, da bi uspešno kmetoval s temi malimi površinami, kakor so tukaj običajne. Kooperacija pa nam omogoča, da naprej obdelujemo naše površine in tudi te naših sosedov. Ravno v tem je velik pomen, saj želimo ohraniti našo kulturno krajino in ne more biti cilj, da vse zaraste,« pravi Adrijana, ki na kmetji živi skupaj s starši Nikolajem in Nado ter z otroki Željkom in Moniko. Za vse je samoumevno, da Činklovi in Dragarjevi pomagajo drug drugemu in jim tako gre delo veliko lažje od rok. Zelo so povezani med seboj in morda je prav v tem skrivnost njihovega uspeha. Za svoje sire je bila Anita že večkrat odlikovana na „Dobrotah slovenskih kmetij“ na Ptuju, kjer je tudi že prejela znak kakovosti za sir „Činkl“ in za sir„Čabranski škripavac“, kar pomeni tri leta zlato priznanje zapored. Poleg tega sodeluje tudi na hrvaških ocenjevanjih, kjer prav tako redno dobiva zlata odlikovanja. Sire in druge dobrote z domačije Anita prodaja na tržnici v Reki in v Delnicah. »V Reko se vozim uro in pol vsak teden. Delnice pa so naše okrajno mesto in tudi tam smo tedensko zastopani. Poleg sira pa pri Daragarju pridelujemo tudi domače zeliščne likerje Dragar“, sirupe, suho sadje, jabolčni sok in marmelade. Doma imamo velik sadovnjak in če je dobra letina, prodajamo tudi suho in namizno sadje,« pravi Anita. Obiskovalec takoj opazi, da ima Anita še veliko načrtov za prihodnost in se bo pri Dragarju in Činklu še mnogo uresničilo. Za prihodnje si želi, da bi obe družini naprej dobro sodelovali in vsi ostali zdravi. »Tako bomo udejanjili še marsikatero idejo, o tem sem prepričana!« se nasmeji Anita.