»Dober odnos do živali se zrcali v kakovosti mesa!«

V Svatnah nad cerkvijo je Arihova kmetija družine Pachernig. Peter in Marija sta si tukaj uredila zelo prijetno in idilično kmetijo, kjer se ukvarjata z rejo krav dojilj in prašičerejo. Skupaj z otroki Patrickom, Sabrino in Marijem skrbijo za kmetijski vsakdanjik in uživajo ob lepoti narave, ki jih obdaja. Peter se je rodil pri Arihu in od svojega očeta je prevzel kmetijo kot najmlajši sin. Ker mu je mama zgodaj umrla, je gospodinjstvo dolga leta vodila njegova teta. Po njeni smrti se je na kmetijo priselila Marija in njen ljubezniv značaj daje kmetiji dodaten pečat. Čeprav sama ni bila s kmetije, je bila preko njenih sorodnikov od malih nog vedno povezana s kmetijstvom. »Seveda je bilo zame kot otroka kmetijstvo nekaj rožnatega – veliko živali, narava in nešteto priložnosti za igranje. Recimo, da sem se pri Arihu z realnostjo hitro soočila in do danes mi ni žal, da sem izbrala to poklicno pot. Tukaj sem sama svoj gospodar in uživam ob vseh svobodah, ki jih nam podarja naše kmečko življenje, « pripoveduje Marija, ki je v Šentjakobu izobraževalna referentka Koroške kmetijske zbornice. Peter je bil rojen v kmetijski vsakdanjik in je samozavestno nadaljeval začrtano pot svojih prednikov. Do svoje upokojitve je bil zaposlen pri avstrijskih železnicah, kmetijo pa je upravljal poleg službe. Že od malih nog se je naučil, da je domači proizvod nekaj dobrega in posebnega. Zaradi tega je dopolnilna dejavnost pri Arihu dobro razvita, imajo tudi lastno klavnico s primernimi prostori za predelavo mesa. »Naše prašiče zakoljemo doma, meso prodajamo ali sveže ali pa ga predelamo v trajne izdelke. Tudi govedo redno koljemo na domu in meso prodajamo našim strankam. Tako je pri nas že vedno bilo. Predelovalne prostore smo uredili tako, da nam gre delo lahko od rok,« pripoveduje Peter. Za predelavo mesa je kazal zanimanje tudi najmlajši sin Mario, ki se je po zaključku mature na kmetijski trgovski akademiji v Althofnu odločil, da se izuči za mesarja. »Želim prevzeti domačo kmetijo in se tudi naprej osredotočiti na prodajo in predelavo mesa. To delo me je že kot malega navdušilo, saj sem bil dneve užaljen, kadar so brez mene zaklali in razsekali kakšno žival. To spoštovanje do domačih dobrot in do visoke kakovosti mesa so mi položili v zibelko in ne bi si mogel predstavljati lepšega poklica od mesarja,« navdušeno pripoveduje Mario. Za sestro Sabrino in brata Patricka je s tem bilo jasno, da bo doma kmetoval brat. Tudi zanju je bilo doraščanje na kmetiji lepo in naravno doživetje. »Kmetija je bila naša igralnica in vsak od nas je zase našel nekaj posebnega. Sama sem tudi uživala z živalmi in pri njih. Naša povezanost z domačo kmetijo in s kmečkim življenjem nam je ostala do danes. Čeprav vsi primemo za vsako delo, ima vsak nekaj, kar mu najbolj pristaja,« pravi Sabrina, ki je zaključila kmetijsko šolo v Ehrenthalu pri Celovcu. Patrick pa je tisti, ki so ga stroji in mehanizacija najbolj pritegnili. Od Arihovih otrok se on najbolje spozna na kmetijske stroje. Že kot otrok se je najlažje pomiril na traktorju in tam z lahkoto zaspal, kadar se je vozil z očetom. Poklicno pa je ubral pot zunaj kmetijstva in zaključil Dvojezično trgovsko akademijo v Celovcu. Pri kmečkih opravilih poleti tudi danes pomaga – kolikor je le mogoče – vsa družina. Ko se krave s teleti pasejo na planini Rožca, se doma lotijo košnje in spravljajo seno in silažo za zimo. Obdelujejo 28 hektarjev orne zemlje in pridelujejo vso krmo, od žita do osnovne krme, sami. »To se zrcali v kakovosti mesa. Naše govedo je vedno na prostem in tudi pred zakolom ne čutijo nobenega stresa. Vsi imamo zelo pozitiven odnos do živali. Radi jih razvajamo in se z njimi ukvarjamo. Zaradi tega so navajene na ljudi in so zelo priljudne,« s ponosom pripoveduje Marija. Skupaj imajo 15 krav dojilj in jeseni, kadar se govedo vrne s planine, se še doma pase na travnikih okoli hleva, dokler ne zapade prvi sneg. Tudi pozimi imajo možnost, da se razhodijo zunaj po travnikih. Mlado govedo večinoma prodajajo za nadaljnje pitanje, nekaj živali pa obdržijo za lastni remont in zakol doma. Poleg živinoreje se ukvarjajo pri Arihu tudi z gozdarstvom, saj imajo 30 hektarjev gozda. Odkar se je lubadar razpasel tudi v Karavankah, imajo Arihovi vedno več dela z nego gozdov, saj je treba redno preverjati stanje dreves v gozdu. »Spominjam se še časov, ko smo v gozd hodili le pospravljat. Danes pa se vozimo redno opazovat, kakšno škodo pričakujemo od lubadarja. V gozdarstvu so se časi močno spremenili in gospodarjenje v gozdu je dobilo marsikatero dodatno nalogo, « razmišlja Peter. Za prihodnost si želijo predvsem zdravja in veliko skupnega časa, saj je za Arihove najlepše, kadar imajo čas za družino in sprostitev. »Vesela in hvaležna sva, da se otroci še vedno navdušujejo za delo na kmetji in naju podpirajo, kjer je treba« pravi Marija in ob tem izžareva globoko zadovoljstvo.