Družina/Familie Klančnik
kmetija pri Arličarju/Arlitscherhof
Lobnik, Železna Kapla/Lobnig, Bad Eisenkappel

DruzinaKalcnik

»Pri nas stvari enostavno naredimo!«

Pri Arličarju nad Železno Kaplo stoji kmetija Didija in Sonje Klančnik. Leta 2007 sta se priselila na ta čudovit kraj, da bi uresničila svoje  sanje. »Bil je slučaj, da sva se zakoreninila v Železni  Kapli. Oba sva prej bila poklicno zaposlena v turzimu in gostinstvu in imela željo, da si svoj dom zgradiva na kakšni kmetiji. Ogledala sva si različne lokacije in se zelo razveselila, ko sva našla in kupila Arličarjevo kmetijo. Danes je to naše zavetišče, naš kraj, kjer se počutimo dobro, enostavno naš dom!« pripoveduje Didi, ki je sam po rodu Bistričan iz pliberške okolice. Sonja pa se je iz Nižje Avstrije priselila na Koroško. Arličarjeva kmetija leži neposredno nad Železno Kaplo in je v celoti arondirana. Klančnikovi obdelujejo  vsega skupaj šest hektarjev gozda in šest hektarjev travnikov. Čeprav center občine ni daleč, leži kmetija na samem sredi pašnikov in blizu gozda. Pri Arličarju je zelo sončen in idiličen kraj, kar cenijo tudi letoviščarji, ki lahko prihajajo skozi vse leto. »Zaradi velikosti hiše je bilo smiselno oddajati sobe tudi za goste. V zadnjih letih smo izgradili naša apartmaja. Povpraševanje raste vsako leto in tudi za nas je to prijetna dodatna zaposlitev,« pravi Sonja. Glavna panoga na kmetiji pa je trženje testenin, sirnatih krapov, likerjev, marmelad in drugih izdelkov iz sadja in zelišč. »Našo direktno prodajo smo začeli s sirnatimi krapi. O tem so govorili naokoli in tako je povpraševanje stalno raslo. S povpraševanjem pa je rasla tudi potreba po surovinah in imeli smo na primer vedno premalo jajc. Torej sva se s Sonjo odločila, da si pri Arličarju nabavimo kure. Danes jih imamo v novem hlevu 300 komadov. Seveda pa je bilo potem včasih preveč in včasih premalo jajc pri hiši. Da bi jajca čim bolje koristili, smo se začeli ukvarjati s pridelavo suhih testenin iz pire in pšenice. S tem smo našli zelo dobro kombinacijo!« razlaga Didi razvoj kmetije. Stranke zelo močno povprašujejo po testeninah in krapih, kar je seveda v veselje Klančnikovih. Na kmetiji imajo zelo privlačen prodajni prostor, kjer so na voljo vsi domači proizvodi. »Kmetija je za naše stranke stalno odprta. To se je tako razvilo, ker smo korak za korakom rasli in se vedno veselili svojih strank. Zdaj pa smo pri prodaji dosegli že take dimenzije, da razmišljava o določenih prodajnih časih, kar bi nam olajšalo tudi delovni vsakdanjik,« razmišljata Sonja in Didi. Proizvode z Arličarjeve kmetije so naprodaj tudi v raznih trgovinah in raznih pekarnah ter mesnicah. Sirnate krape kupujejo tako posamezniki kakor tudi razne gostilne. Skratka, testenine in drugi Klančikovi proizvodi so znani po svoji visoki kakovosti in odličnem okusu. Življenje na kmetiji popestrijo otroci Thomas, Hannes, Anna in Katharina. Za Sonjo in Didija je samoumevno, da otroke vključujeta v svoj vsakdanjik in s tem tudi lahko doraščajo v svobodi narave, ki jih obdaja, in z odgovornostjo, ki jo svoji starosti primerno lahko prevzema vsak član družine. »Družinsko življenje na kmetiji je nekaj posebnega. Otroke imaš lahko vedno okrog sebe. Veliko prednost vidim predvsem v tem, da otroci vidijo, kaj mama in oče delata. Spoznavajo delovne postopke in hitro razvijajo svojo samostojnost. Uživam ob tem, kako se lahko takorekoč pred vrati razgibajo, igrajo in uživajo. To je zame nekaj zelo lepega!« pravi Sonja. Kadar pa imajo Klančnikovi prav veliko dela, priskočijo na pomoč tudi stari starši. Skozi leta se je kmetija pri Arličarju bistveno spremenila. Najprej so obnovili staro kmečko hišo. »Vlagala sva zelo veliko truda in dela. Hiša je bila zelo stara in obnoviti je bilo treba vse sanitarne naprave, vgraditi kurjavo in obnoviti hišo tako, da smo se lahko vselili,« pravi Didi. Seveda je bilo treba obnoviti tudi kmetijske stavbe in kupiti primerne stroje. Ker Didi in Sonja ne prihajata s kmetij, sta se veliko stvari iz kmetijskega vsakdanjika naučila šele pri Arličarju. Površine so vse hribovite in na pašnikih se danes pasejo ovce, ki doprinašajo važen delež k ohranjaju tipične krajine. »Poleti pokosimo nekaj travnikov za seno, ostalo pa so celo leto pašniki. Poleg kur, koz in ovac imamo včasih še prašiče za lastno porabo,« pravi Sonja. Na vprašanje, kaj pravita danes na kmečko življenje, odgovorita: »Midva sva morda imela to prednost, da je kmetijstvo bilo za naju nekaj novega. Za naju nikdar ni veljaljo, da nekaj ne gre oziroma da je nekaj že vedno tako bilo in da mora zdaj tudi tako ostati. Ker sva prišla takorekoč ›od zunaj‹, sva se mnogih stvari, katerih se morda ne bi, če bi prišla iz kmetijstva, enostavno lotila. Naučila pa sva se, da moraš človek stvari enostavno preizkusiti in si dovoliti tudi, da morda kdaj kaj zgrešiš. Na srečo sva doslej vedno naredila dobre izkušnje,« se nasmeji Didi.