Štefka se je primožila na Hirmovo kmetijo v Gornjo vas. Ker sama prihaja iz kmečke družine, je delo na kmetih že poznala in zanjo vsakdanjik na kmetiji ni bil nič novega.
Hirmovi so se na kmetiji popolnoma posvetili prašiče-reji in predelavi mesa. Leta 2000 sta se Franc in Štefka odločila, da ustanovita lastno mesnico s prodajalnico na Rudi. Franc se je izučil za mesarja, in to je olajšalo odločitev. Klavnico imajo Šolarjevi kar doma na kmetiji, kjer vse zakoljejo sami. Svinjsko meso skoraj izključno prihaja iz lastne proizvodnje. Skupno imajo 15 plemenskih svinj in vse pujske pitajo za mesnico.

Vsak dan v tednu je pri Hirmovih določen za posebno delo. Ob ponedeljkih koljejo, ob torkih razrežejo meso, ob sredah pripravijo stvari za klobase, ob četrtkih delajo klobase in salame in ob petkih postorijo vsa dela, ki so preostala, oziroma uredijo stvari, ki so prišle vmes.

Goveje meso dokupujejo od bližnjih kmetov in ga nato predelajo v lastni klavnici. Ker je Franc tudi lovec, so Hirmovi znani po tem, da je pri njih občasno na voljo tudi divjačina.

Odkar imata prodajalnico na Rudi, je Štefka tam večkrat na teden ob dopoldnevih ter poskrbi za gladek potek dela in prodaje, saj se je izučila za prodajalko, preden se je poročila. Sicer pa imajo slej ko prej organizirano tudi prodajo mesa na domu. Na kmetiji stranke meso lahko kupijo naravnost iz klavnice. Stranke zelo cenijo, da prihaja meso iz domače proizvodnje in da gre vedno za regionalne proizvode, pravi Štefka.

Zaupanje strank v proizvod je zelo pomembno. Iz tega razloga sta tudi Štefka in Franc že večkrat sodelovala na sejmu »Dobrote slovenskih kmetij« na Ptuju v Sloveniji, kjer sta prejela že več znakov kakovosti in zlatih priznanj. Hirmova sta na Ptuju zastopana tudi z lastno stojnico, na kateri prodajata svoje proizvode. Zelo sta navdušena nad sejmom in ga drugim kmetom lahko samo priporočita. Štefka je prepričana, da je sodelovanje na Ptuju zelo dobra reklama zanju in prav poročanje v slovenskih medijih zelo učinkuje.

Hirmovim koristi tudi slovenščina. Vse njihove tiskovine in znaki so dosledno dvojezični. Pri njih nakupuje tudi veliko strank iz Slovenije. Štefka pravi, da se stranke ravno na dvojezičnost dobro odzivajo.

Poklic kmetice je za Štefko zelo raznolik. Predvsem ji ugaja, da je na kmetiji vedno dovolj časa za pogovor z domačimi in možem. Čas si sama odmeri in odloča o njem. Predvsem zvečer, ko je vse delo narejeno, in ob nedeljah najdejo mir za družinsko življenje.

Hirmova kmetija je bila tudi že cilj marsikatere strokovne ekskurzije, v okviru katere so si ogledali klavnico in mesnico. Kmetijo so si prišli ogledat iz različnih krajev Slovenije in Avstrije. Štefko veseli, da se na njihovi domačiji vedno znova najdejo ljudje, ki se zanimajo za to, kako sta z možem uredila in preusmerila kmetijo. Pravi, da se bo tudi v prihodnje razveselila vsakega obiska!

»Na kmetijah je tako: če hočeš, potem vse gre!«