Brigita je postala kmetica iz ljubezni do svojega moža in otrok. Na Lebnovo kmetijo se je primožila iz Pliberka. Sama prihaja iz kmečke družine, tako da zanjo življenje na kmetiji ni bilo nič novega. Brigita in Georg sta v začetku še oba hodila na delo. Za kmetijo sta tedaj še skrbela tast in tašča. Po drugem otroku  dinjstvu. Danes imata z Georgom tri odrasle otroke: Katjo, Tomija in Dominika.

Kmetijstvo je za Brigito tesno povezano z naravnim načinom življenja. Lebnovo kmetijo obdelujejo že več kot dvajset let na ekološki način. S tem so začeli, ker Georg umetnih škropiv zdravstveno ni prenašal. Skupaj sta se nato odločila, da preusmerita kmetijo. Brigita je prepričana, da je bila ta odločitev pravilna, saj želi živeti v zdravi naravi in se prehranjevati z zdravimi in naravnimi živili.

Lebnovi se ukvarjajo z rejo krav dojilj in prodajajo mlado govedo. Skupno obdelujejo okoli 40 hektarjev površin, od katerih jih je več kot polovica gozd, drugo pa so travniki in polja.

Na poljih sejejo piro, ki jo vso porabijo doma. Brigita namreč za peko in kuhanje uporablja pretežno pirino moko. Tudi govedu jo dajejo, saj je Brigita prepričana, da je pira za govedo prav tako zdrava kot za človeka. Predvsem jo veseli, da prihaja večina njihovih živil iz lastne proizvodnje, naj so to meso, kruh ali zelenjava. Poleti uživajo ob pridelkih s svojega vrta in Brigita skrbi za to, da ima družina vedno kaj zdravega na krožnikih.

Delo na vrtu je zanjo hkrati tudi rekreacija. Poleti kar uživa, ko jo čaka delo na vrtu. Lebnova kmetija je zelo lepo urejena in vse leto kaj cveti, saj so rože Brigitin konjiček.

Poleg goveda gojijo pri Lebnu tudi konje norike. V občini imajo kar nekaj konjskih rejcev, sicer pa jih je v sosednji občini Šentjakob v Rožu še več. Število rejcev je v zadnjih letih precej naraslo. Brigita meni, da je povpraševanje naraslo verjetno tudi zaradi turizma.

Brigita je prepričana, da si je treba na kmetijah tudi vedno znova vzeti prosti čas. Treba se je spočiti, iti kdaj na dopust ali na izlet. Meni, da so to sami morda celo premalo upoštevali. Prepričana je, da nobeno delo ni prehudo, če je človek spočit in uravnovešen. Vsaki kmetici in kmetu priporoča, da naj ne zanemarja svojih konjičkov in naj si privošči čas zase.

Obstoj kmetijstva pa jo vendarle malo skrbi. Pravi, da dohodkovne perspektive na kmetijah niso najboljše in da se marsikomu finančno ne splača ostati kmet ali kmetica. Meni, da je obstoj naših kmetij zagotovljen prav zaradi idealizma kmečkih družin. Prepričana je, da kmetice in kmetje čutijo odgovornost do naše dediščine in da je treba ohranjati površine in kmetije za potomce.

Zelo jo veseli, da je kmetijo prevzel njun sin Dominik. Kadar vidi, kakšno veselje ima s kmetovanjem, jima to z možem daje energijo, da še naprej pomagata in z veseljem gledata v prihodnost.

»Naša družba pozablja, kakšno odgovornost imamo kmetice in kmetje.«