Anja, Hannes in Josef Jernej
kmetija pri Mohoriču
Rikarja vas/Rückersdorf

10AnjaHannesinJosefJernej

»Prihodnost so neposredne kooperacije med kmetijami in potrošniki.«

10AnjaHannesinJosefJernejCBKdor se na avtocesti A2 pelje proti Dunaju, pri Grebinju ne bo spregledal napisa »Mochoritsch«. Restavracija, ki ima svoje korenine v Rikarji vasi, je priljubljena pri domačinih in gostih od blizu in daleč. Družina Jernej tu skozi vse leto skrbi za dobrobit svojih gostov, poleti pa ima odprto tudi domača Mohori- čeva gostilna v Rikarji vasi, ki je izhodišče vsega uspeha. Kdo bi si mislil, da je uspeh te družine in njenih restavracij neposredo povezan s kmetijstvom? »Naša kmetija je baza vsega uspeha. Že naša starša Josef in Anna sta vedno videla gostinstvo in kmetijo kot enoto. Mi to pot nadaljujemo, saj se nam zdi logična. V kmetijstvu smo se osredotočili na pitanje prašičev in na zelenjadarstvo. Prašiče imamo razdeljene na dve lokaciji, v enem hlevu imamo 600 pitancev in v drugem 250. Za pra- šičerejo obdelujemo 65 hektarjev poljščin in za pridelavo zelenjave šest hektarjev. Na teh rastejo najrazličnejše vrste solat, buče in buč- ke, paradižniki, koleraba, zelena, zelje in še drugo. Dodatno imamo zelo velik vrt z najrazličnješimi zelišči,« pripoveduje Hannes Jernej. Kmetijo in gostilne vodijo Jernejevi kot družinsko podjetje, v katerem so si bratje Hannes in Josef s sestro Anjo naloge razdelili po tem, kaj najbolje znajo. Tako je Anja v glavnem zaposlena v restavraciji v Grebinju, Josef vodi v poletni sezoni gostilno v Rikarji vasi in je pozimi v kuhinji v Grebinju, Hannes pa je pristojen za vso kmetijo in logistiko med kmetijo in gostinskimi obrati. Dobra duša vseh pa je mama Anna, ki še po svojih močeh podpira, kjer le gre. »Posebnost Mohoriča je, da pride skoraj vse svinjsko meso iz naše lastne pridelave in tudi pri zelenjavi se vse s polja neposredno porabi v naših restavracijah. V naših kuhinjah predelamo samo sveže meso, ki pride iz naše mesarije, v kateri delajo trije mesarji. Prav tako je pri zelenjavi: iz kuhinj zvemo, kakšne so potrebe in po teh vsak dan  režemo solate in pobiramo zelenjavo, tako da je vse sveže. Tako je pot dostave kratka, zmrzovalnice niso potrebne in gost ve, da jé domače,« pripoveduje Hannes. Za vse kuhinje pri Mohoriču velja, da so brez zmrznjenega in vakuumiranega mesa, saj velja meso v celem kot najbolj žlahnto in sočno. Da je povezava do kmetijstva pri Mohoriču nekaj samoumevnega, dokazuje tudi dejstvo, da kupujejo čim več živil, ki jih sami ne pridelujejo, od drugih kmetov. »To tradicijo je vpeljal naš oče. Dogovoril se je s kmeti in pripeljali so, česar sami nismo pridelali. Tako je tudi danes in slej ko prej velja pri kupčiji stisk roke. Ko se dogovorimo za količino in ceno, velja to za vse leto in kmetje vedo, da plačamo takoj v gotovini. Z vsemi dobavitelji se zelo dobro razumemo, preporosto zato, ker dogovor velja,« pravi Hannes. Na vprašanje, zakaj so vsi, brata in sestra, ostali tako močno povezani z domačim podjetjem in kmetijo, odgovori Josef, najstarejši brat: »Vsi smo zrasli v svoje naloge. V kmetijstvu in gostinstvu danes otroci pogosto doraščajo ob silno zaposlenih starših, varstvo otrok pa prevzema nekdo drug. Redko še vidimo, da bi bili otroci v delovne procese vključeni. Pri nas pa je tako bilo. Vsi smo v gostilni bili vedno del vsakdanjega življenja in tudi na kmetiji smo bili del celote. Hodili smo v hlev, se vozili s traktorjem in starša sta nas vedno vključevala. Zaradi tega danes tudi veliko vemo, ker smo stvari videli – ni se nam bilo treba posebej učiti.« »Iz svojega otroštva se zelo dobro spominjam, da je za očeta bila vsakdanja rutina hoditi zjutraj in zvečer v hlev. To je bilo njegovo, za to je živel. Ko je po opravljenem delu v hlevu prišel spet v hišo, sem si kot majhna deklica vedno mislila, zakaj pa oče tako čudno diši,« se nasmeji Anja. Brata in sestra so si edini, da je glavna skrivnost uspeha pri domači proizvodnji. »Gotovo bi ekonomsko bilo veliko bolje, kupovati zelenjavo preko velike trgovine, toda naša zelenjava ima boljši okus. Sam grem na polje in jo režem in v kontrastu z delom v kuhinji me delo na polju spet veže na domača tla. Napolni me s svežino, čeprav sem po delu morda bolj izmučen kot po delu v gostilni,« pripoveduje Josef. Pomen domačih proizvodov Jernejevi še dodatno poudarjajo v kmečki trgovini, ki obratuje v Grebinju. Tukaj prodajajo domače kmečke proizvode ter tipične proizvode z alpsko-jadranskega območja, ki jih deloma sploh ni mogoče kupiti drugje na Koroškem. »Prepričan sem, da današnji sistem podpiranja kmetijstva v smer proizvodnje vedno cenejših živil ni pravilen. Na ta način pri živilih manj močno čutimo zvišanje stroškov, to pa je v škodo kmetijstvu, ki je pri cenah že na tleh. Drugi pa s tem delajo ogromne dobibičke. To je prevara in tako ne bomo ohranili kmetijske proizvodnje, ker se kmetijam enostavno ne bo splačalo,« pravi Hannes. Prihodnost za kmetijstvo, kakor ga imamo na Koroškem, vidijo Jernejevi najbolj v regionalnih kooperacijah s potrošniki in gastronomijo. To so majhni sistemi krožne ekonomije, ki so zelo stabilni in hitro lahko reagirajo na spremembe trga. Prepričani so, da bo neposredno trženje doma- čih proizvodov pridobilo na pomenu.