»V družbi moramo zbuditi potrebo podomačem kmetijstvu!«

Žlindrova kmetija leži v Dobu pri Pliberku in je osredotočena na prašičerejo. Že kot otrok je Alojz Možina, ki ga domačini kličejo Lojzej, vedel, da bo pri Žlindru nekoč vzel vajeti v roke. Kot mladostnik se je šolal na kmetijski šoli Goldbrunnhof. Od leta 2000 naprej kot glavnopoklicni kmet skrbi za domačijo. »Kmetijo sem prevzel od svojih staršev. Prej je tudi pri nas bila klasična mešana kmetija in ukvarjali smo se z vsem malo. Toda razvoj v kmetijstvu je že starše prislil, da se osredotočita na eno glavno panogo. Odločila sta se za pitanje prašičev. To pot sem nadaljeval tudi jaz in danes imamo pri Žlindru 400 pitališč in na leto pitamo več kot 800 prašičev.« Prašičereja je v Podjuni zelo razširjena in tla so zelo primerna za poljedelstvo, predvsem za pridelavo koruze. Te naravne danosti Lojzej skuša koristiti
optimalno. Žlindrova kmetija šteje nad 30 hektarjev poljščin in 17 hektarjev gozda. V zakupu nimajo dodatnih površin, ker je najem površin v Lojzetovih očeh predrag. »Cene za naše pridelke so prenizke in stroški obratovanja in vzdrževanja previsoki. Iz teh razlogov ostanem raje manjši, konec koncev pa mi pod črto ostane enako veliko,« pravi Lojzej. Z zelo stvarnim pogledom na razvoj kmetijstva si je Lojzej ohranil domačo kmetijo in zelo natančno preračunava, kaj je donosno in kaj ne. Veselje do kmetovanja si je skozi vsa leta ohranil in zelo ceni poklic kmeta. Pri vsem delu na kmetiji in kritičnem razmišljanju pa se Lojzej zelo dobro zaveda prednosti lastne kmetije. »Na kmetiji sem sam svoj gospodar in sam odločam, s čim se ukvarjam, kdaj bom opravil katera dela in kje si bom zastavil težišča. To svobodno razpolaganje s časom in delo v naravi in z živalmi me zelo veselita.« Najbolj pa se mu nasmeji srce, ko preživlja čas s svojo hčerko Marie. Slej ko prej mu na domu pomaga mama Josefa, ki skrbi za lepo urejeno domačijo in vabljivo cvetje okoli hiše. Ekonomsko in socialno stanje kmetijstva ocenjuje Lojzej trenutno kot zelo neugodno in v primerjavi z ostalimi gospodarskimi panogami precej zapostavljeno. »Danes za kmetijstvo ne zgleda rožnato. Soočeni smo s trdo tržno situacijo in politiko, ki nam ni ravno naklonjena. Tudi vzdušje v družbi ne občutim kot pozitivno, saj se veliko ljudi sprašuje,zakaj se kmetje stalno pritožujejo. Verjetno smo na tem krivi tudi malo sami. Kako naj razlagam ne-kmetu naše zadrege, ko se kmetijstvo prezentira javnosti vedno z najnovejšo tehniko, velikimi traktorji in stroji, z velikimi posestvi? Tako nastane slika, da se pritožujemo, ker hočemo stalno več – višje podpore, manj dajatev, nižje davke, več
dohodka. Družba se ne zaveda, da kmetijstvo dostikrat sloni na visokih kreditih, leasingu in drugih modelih financiranja. V resnici je kmetijstvo
na področju primarne produkcije pogosto visoko zadolženo in kmetom ob koncu leta ne ostane nič za lastno življenje. Sprašujem se,
na kakšen razumljiv način bi lahko komunicirali težave, s katerimi se srečavamo v našem vsakdanjiku, ne da bi to družba razumela kot tako imenovano `jamranje´?« Za domačo kmetijo si Lojzej želi predvsem ekonomsko varnost. Prepričan je, da bi se marsikateremu kmetu lažje godilo, če bi vedel, da ima njegov proizvod ceno, ki vsaj pokrije stroške. Optimalno bi seveda bilo, če bi tudi v kmetijstvu spet prišli do tega, da lahko rezerviramo svoja lastna finančna sredstva za potrebne investicije. Pred desetletji je bilo tako in zadovoljstvo je bilo znatno višje. V svoji okolici opaža, da se veliko kmetov sprašuje, kakšna bo prihodnost in kakšne so možnosti za preživetje na kmetijah in ohranjevanje le-teh. Tudi v Dobu sta se skozi leta ohranila samo dva glavnopoklicna kmeta. »Seveda se moramo kot gospodarji vedno soočati z realnimi številkami in mnogi kmetje so kmetije najprej preusmerili v stranske kmetije, nazadnje pa prenehali s kmetovanjem in dali površine v zakup. To je vedno ena od več možnosti. Preusmeritev kmetije v drugo panogo je tudi možnost – tako, kakor smo se tudi mi pred več leti morali odločiti za špecializiacijo na prašičerejo. Hočem reči, da nam kmetijstvo vedno odpira različna vrata, če smo sami do sebe odkriti in vemo za razvojne možnosti,« pripoveduje Lojzej.