Alojz, Gerti in Mirijam Gallob
kmetija pri Mušetu
Žužalče, Bekštanj/Susalitsch, Finkenstein

DruzinaGallob

»Lepo nam je, ko pride vsa družina skupaj!«

Sredi Žužalč v občini Bekštanj je Mušetova kmetija družine Gallob. Kmetijsko posestvo Gallobove družine sestavljata dve kmetiji, Mušetova in Trupijeva. V začetku 1950-ih let je Gallobova družina živela pri Trupiju, 1000 metrov nad morjem. Še danes je tam ohranjena stara kmečka hiša, ki priča o minulih časih. »Naša družina se je morala leta 1951 preseliti k Mušetu, ker zgoraj pri Trupiju našim staršem ni več bilo mogoče preživljati družine. Po naših travnikih in poljih ter na vrtu so se razpasli jeleni in škoda je bila tako velika, da smo se morali umakniti. Moj oče je tedaj kupil tukaj Mušetovo kmetijo in vsi skupaj smo se preselili,« pripoveduje Alojz st. o zgodovini Gallobove družine. Pri Mušetu kmetuje danes Alojz ml. z ženo Gerti. Pri delu jima pomaga predvsem mlajša hčerka Mirijam, ki bo spomladi leta 2016 maturirala na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru, starejša hčerka Tatjana pa se je že poročila in skupaj z možem Markusom trenutno uživa srečo mladih staršev, saj se jima je spomladi leta 2015 rodil sin Elias-Julian. Sledovi Gallobove rodbine segajo nazaj v leto 1607 in tako ima družina dolgo tradcijo. Glavni dohodek kmetije prihaja iz gozda, saj ga imajo skupaj 64 hektarjev, kmetijske površine pa sedem hektarjev pri Mušetu in enajst hektarjev planine pri Trupiju. Pri Mušetu živijo vse generacije pod skupno streho. »Pri nas je običaj, da sedimo tudi vsi za isto mizo v skupni kuhinji. Tako so generacije povezane,« pravi Alojz st. Alojz ml. je kot najstarejši sin od šestih otrok že vedno bil predviden za naslednika na kmetiji. »Že kot petleten fantič sem vedel, da hočem postati kmet. Vedno sem užival na kmetiji in samoumevno je bilo, da sem šel v Stiegerhof na kmetijsko šolo, ki je samo skok oddaljena od nas. Med šolanjem v Stiegerhofu sem se odločil, da se izučim za gozdarja in sem svoje vajeništvo začel pri zveznem gozdarstvu (Bundesforste), kjer sem vsega skupaj delal 21 let,« pripoveduje Alojz. Skozi leta je doživljal, kako naporno je povezati službo z delom na kmetiji. Sčasoma, ko so tudi moči staršev Alojza in Terezije popustile, je prišlo prav, da so pri zveznem gozdarstvu število gozdarjev začeli reducirati. Najprej so zgubili službe tisti, ki so imeli doma možnost zaposlitve. Tako tudi Alojz. »V resnici mi je to tudi prišlo prav. Doma ne bi več mogli delati tako naprej, saj sem dostikrat moral delo na kmetiji pustiti, ker sem bil v službi. Ravno pri košnji in spravljanju sena smo tako veliko zamudili oz. težko ujeli pravi čas,« pravi Alojz. V službo je hodil do leta 2002 in imel kmetijo v najemu od svojega očeta, dokler je leta 2009 ni prevzel. Slej ko prej imajo pri Mušetu tudi govedo, vsega skupaj vedno okoli šest glav živine. »Imamo tri krave, ki jih molzem na roke in mleko oddajam v mlekarno. Delo z govedom je zame nekaj zelo pomirjujočega. Vedno me to sprosti,« se nasmeji Alojz. Žena Gerti ga pri vsakem delu z veseljem podpira. Sama je doraščala na kmetiji na Štajerskem in je v mladih letih delala v turizmu in gostinstvu. Tako je tudi prišla na Koroško, kjer se ni zaljubila le v gore in hribe, temveč je našla tudi svoj novi dom in družino. »Na Štajerskem sem bila doma blizu Lipnice (Leibnitz), kjer je vse ravno in je veliko megle. Območje zaznamuje intenzivna prašičereja in vedno sem vedela, da nočem tja nazaj. Sama sem zrasla na majhni kmetiji, kjer nas je mama vedno vključila v kmečki vsakdanjik. Otroci smo bili vajeni dela in smo morali prijeti za vsako stvar,« pripoveduje Gerti. Alojz in Gerti zelo cenita delo na kmetiji in v naravi. »Naš vsakdanjik je vedno malo drugačen. Spreminja se z letnimi časi in vedno smo v kontaktu z naravnimi procesi. Prav lepo mi je, kadar skupaj zavihamo rokave in zvečer pogledamo na urejeno in končano delo. To mi je pravi užitek in me vedno znova razveseli,« pravi Alojz. Posebno veselje je tudi vsako leto, ko se Gallobova družina sreča, da pokosijo travnike pri Trupijevi domačiji. Tedaj priskočijo na pomoč tudi Alojzovi bratje in sestre in se ves dan spravlja seno. »To je dejansko nekaj posebnega, ker pomagamo vsi skupaj in po opravljenem delu je vedno tudi čas, da sedemo skupaj ob ›mavžni‹ in se veselimo opravljenega dela!« Za prihodnje si vsi Gallobovi želijo predvsem zdravja in še mnogih veselih, skupnih dni. »Pri nas velja, da se ob nedeljah ne dela in prepričan sem, da nas to tudi ohranja zdrave in vesele. Vsaj en dan na teden brez dela, ko si vzameš čas zase, za družino – to na marsikateri kmetiji ni več samoumevno,« pravi Alojz, ki si je do danes ohranil veselje do kmečkega življenja.